Praznik Brezmadežne v ŠDAD

08.12.2010 

Praznik Brezmadežne je v našem domu odmeval s pesmijo in molitvijo zdravamarije. Ob 12.00 smo bile študentke doma vabljene, da se pridružimo sestram pri molitvi v naši kapelici; na ta praznik se je namreč za salezijansko družino vse začelo.


Prisluhnile smo opisu dogodka, ko je don Bosko srečal dečka Jerneja, ko se je pripravljal, da bo daroval sveto mašo. Po maši sta odšla na kor, kjer sta se pogovarjala o dečkovem življenju. Ta fant se je ob don Bosku počutil varno in mu je zaupal. Don Bosko se mu je ponudil kot učitelj verouka, kar je fant z veseljem sprejel, in začela sta z molitvijo zdravamarije. Ta molitev je bila začetek don Boskovega vzgojnega dela za dobro mladih. Svoje delo je posvetil Brezmadežni, da bi njega in mlade obvarovala greha in zla. V znamenje tega dogodka se cela salezijanska družina po svetu zbira na praznik Brezmadežne ob 12.00 in skupaj z raznimi skupinami mladih zmoli zdravamarijo. Skupaj s sestrami smo tako v sklenjenem krogu tudi me zmolile to molitev in zapele nekaj pesmi v čast Brezmadežni Mariji.

 

Ana M.

 

 

JERNEJ GARELLI

DB: Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8.12.1841) sem si ob določeni uri oblačil sveta oblačila za obhajanje svete maše. Ko je zakristan Jožef Comotti zagledal sramežljivega fanta v kotu zakristije, ga je povabil, naj pride in mi streže pri maši.

J: Ne znam.

Z: Pridi, pridi, hočem, da strežeš pri maši.

J: Toda jaz res ne znam, nikoli nisem stregel pri maši.

Z: Zgaga, kaj pa potem delaš tukaj, če ne znaš streči pri maši?!

DB: Ko je to rekel, je vzel metlo in že je mahal po ramah ali po glavi tistega reveža. Medtem ko je začel bežati, sem naglas zavpil:

DB: Kaj pa delate? Zakaj ga tepete? Kaj je storil takega?

Z: Zakaj se mota okoli zakristije, če pa ne zna streči pri maši?

DB: Toda ravnali ste napak.

Z: Kaj pa to vas briga?

DB: O, pa še kako me briga. On je moj prijatelj. Pokličite ga nazaj. Moram govoriti z njim.

Z: Ti, tepec!

DB: Tedaj je tekel za njim in mu zagotavljal, da bo bolje ravnal z njim. Privedel ga je predme.

DB: Si že bil kdaj pri maši?

J: Ne.

DB: Pa pridi zdaj k maši. Po njej bi rad govoril s tabo o stvari, ki ti bo všeč.

DB: Ko sem končal sveto mašo in opravil dolžno zahvalo, sem svojega varovanca spremljal na mali kor. Z veselim obrazom in, ko sem zagotovil, naj se več ne boji tepeža, sem ga začel spraševati takole:

// DB: Kako ti je ime, prijatelj?

J: Jernej Garelli.

DB: Od kod si?

J: Iz Astija.

DB: Oče še živi?

J: Ne, je že umrl.

DB: Pa mama?

J: Tudi ona je umrla.

DB: Koliko si star?

J: 16.

DB: Znaš brati in pisati?

J: Ne, nič ne znam.

DB: Si že bil pri prvem sv. obhajilu?

J: Ne še.

DB: Si že bil pri sv. spovedi?

J: Ja, ko sem bil majhen.

DB: A hodiš k krščanskemu nauku?

J: Ne upam si.

DB: Zakaj?

J: Ker so ostali fantje manjši od mene in poznajo katekizem. Velik kot sem, ne znam ničesar, zato me je sram.

DB: Znaš peti?

J: Ne.

DB: Znaš žvižgati? (Takrat sem videl, kako se je fantu razlezel nasmeh na obraz.)

DB: Če bi jaz imel krščanski nauk le zate, bi prišel?

J: Zelo rad.

DB: Kdaj hočeš, da začneva najin krščanski nauk?

J: Kadarkoli želite.

DB: Nocoj?
J: Da.

DB: Takoj zdaj?

J: Ja, z veseljem!

 

DB: Nato sva pokleknila in, preden sva začela z veroukom, sem zmolil zdravamarijo, da bi Marija izprosila milost zveličanja te duše.

 







Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon