Obraz meseca-Gabriela Jesenská

20.12.2010 

Je živahno, simpatično dekle, ki ji besed, pa tudi modrih misli ne zmanjka. Zato si lahko predstavljate, da je sledeči intervju v angleščini nastal zelo spontano, predvsem pa v želji, da se nam kot prva v seriji obrazov v ŠDAD predstavi slovaška študentka na izmenjavi v Sloveniji Gabriela Jesenská. In to še preden »pobegne« na božične počitnice v domovino.


Gabriela, se nam lahko prosim na kratko predstaviš?

Sem Gabriela, stara 21 let, in prihajam s Slovaške, iz majhnega kraja v središču Slovaške s približno tisoč prebivalci, t. j. Sielnica. Tu sem na izmenjavi za en semester, in sicer na ekonomski fakulteti. Moja specializacija je turizem, kjer bi se rada zaposlila tudi po končanem študiju. Imam pa še eno sestro, ki je trenutno na študentski izmenjavi v Španiji, tako da so starši sami doma. Kar se tiče hobijev, me zanima vse, kar je povezano s športom, še posebej smučanje, plavanje, plezanje in jahanje.

 

Zakaj si se odločila za študij v Sloveniji?

Ko sem se prvič prijavljala za študij v tujini (na Cipru), sem slišala tudi za Slovenijo. Po prvi neuspešni prijavi v marcu sem idejo o študiju v drugi državi opustila oz. spet poskusila nekoliko kasneje. V juniju sem tako z Ekonomske fakultete v Ljubljani dobila obvestilo, da sem sprejeta, in to je bil zame pravi šok.

Zakaj sem se odločila prav za Slovenijo? Ker so bili prijavni roki v drugih državah že mimo. Sicer pa bi šla kamorkoli, morda le v kako azijsko državo ne. Je preveč drugačna kultura.

 

Kako sedaj vidiš Slovenijo, ljudi, šolski sistem?

V Sloveniji mi je zelo lepo, ker res vsi govorite angleško. Na Slovaškem ni tako. Lepo je, ko drugi opazijo, da si tujec in da se ne znajdeš najbolje v Ljubljani, ter ti priskočijo na pomoč. Prav zaradi tega je bil moj prvi vtis o Slovencih, da ste zelo prijazni, še posebej župljani in ve, sestre – tudi zato, ker tako živite vašo vero. Sedaj pa ugotavljam, da ste Slovenci zadržan narod, kar se najprej vidi v našem študentskem domu. Morda temu botruje tudi angleščina, v kateri se morajo dekleta sporazumevati z mano. Po treh mesecih bi pričakovala več družabnosti v domu.

Kar se šole tiče, se med sabo družimo predvsem tuji študenti na izmenjavi, ker se zaradi okoliščin in jezika tudi lažje ujamemo. Sicer pa mi je študijski sistem tukaj všeč in menim, da so predavanja zelo kvalitetna. Tudi ŠOU (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani) zelo skrbi za nas z izleti po Sloveniji. Kar bi pohvalila, so tudi boni za prehrano, ki jih bom na Slovaškem zelo pogrešala. Slovenija je prijazna do študentov, a na splošno draga za nas, Slovake.

In Slovenci? Ste zelo moderni, z uporabo tolikih plačilnih kartic za različna področja. Ste tudi zelo športno usmerjeni, veliko kolesarite, hodite v hribe in tudi veliko debelih ljudi še nisem videla med vami. Kar se mi zdi pozitivno pri vas je, da imate trgovine ob nedeljah še vedno zaprte. Pri nas ni tako.

Kar se pa arhitekture tiče, mi je najbolj všeč Plečnikova Ljubljana.

 

In kako ocenjuješ naš študentski dom, življenje v njem ter sestre?

Na začetku nisem vedela, kdo ste hčere Marije Pomočnice, potem pa mi je nekdo rekel, da ste to »salezijanke«. Prej sem poznala že salezijance, ker sem pri njih nekaj časa živela v Pragi. Pripadate pa vsi isti družini in zato živite po enakih načelih, idejah.

Kar mi je všeč v vaši hiši, je odprtost za vsakogar, kar se vidi v velikem številu obiskov od vsepovsod. Prej sem si vašo hišo predstavljala kot bolj zaprt samostan z vsaj 20 redovnicami v skupnosti. Mislila sem, da le molite, kar so tudi stereotipi mojih prijateljev, s katerimi se šalijo, odkar sem pri vas. Ve pa tudi veliko delate in imate vso moderno tehnologijo. Všeč mi je, da skušate graditi skupnost med seboj ter z nami, študentkami.

Tudi me, študentke, skušamo graditi skupnost med seboj, a je to odvisno od vsake posameznice. Res je, da si kuhinjo delimo po nadstropjih, pa vendar se ne videvamo veliko. Vsaka ima svoj urnik in svoje obveznosti. Od doma sem navajena več stikov, pa tudi v slovaških študentskih domovih vidim več sodelovanja med mladimi; morda tudi zato, ker študenti ne gredo vsak konec tedna domov kot pri vas.

 

Kaj pa bi rekla o slovenski mladini?
Vsi so zelo zaposleni – ne le v šoli, ampak tudi pri drugih dejavnostih. Ne udeležujejo se toliko zabav, kar študentje po navadi počnejo.

 

Kakšno vlogo ima v tvojem življenju vera, odnos z Gospodom in Marijo?

Rešuje mi življenje!! Predvsem delam na odnosu z Jezusom in s Svetim Duhom, nimam pa bližnjega stika z Marijo in s svetniki. Če pa bi izbirala med marijanskimi držami, bi izbrala zaupanje, ki ga je imela Božja Mati ob angelovem oznanjenju. Kar ji reče Bog, ona ve, da je dobro zanjo.

Sedaj živim svojo vero tudi s pomočjo delavniških in nedeljskih (angleških) svetih maš v župniji Sv. Jakoba v Ljubljani, ki so mi zelo pri srcu. Študentske maše pri frančiškanih na Tromostovju pa me ne privlačijo, ker je tam preveč ljudi.

Kar tu pogrešam, je konkretna župnijska skupnost, ki je v moji rodni župniji zelo živa. Tam sodelujem pri mladinski skupini, ki je veliko bolj živahna od naše v ŠDAD. Dobivamo se enkrat tedensko, si podelimo izkušnje minulega tedna, molimo in slavimo Boga, pomagamo pri raznih cerkvenih opravilih itd. Skratka, res gre za življenje v skupnosti.

 

Tvoje življenjsko vodilo?

Verujem, da je v vsakem nekaj dobrega in skušam to tudi odkriti ter živeti z ljubeznijo. Vedno se tudi vprašam: »Kaj bi pa Jezus naredil v določeni situaciji?« Skratka, skušam se vživeti v njegov način razmišljanja.

 

Sporočilo za konec?

Želim všetkým Vianoce plné radosti z príchodu nāšho Pāna. (Saj razumete, kajne?)

 

 

Pogovarjala se je sBP


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon