OBRAZ MESECA: MARJETA CERAR

11.05.2011 

Po dolgem času se vam spet oglašamo z naslednjo študentko pred mikrofonom. Tokrat se nam predstavlja Marjeta Cerar, rahločutno dekle, katere življenje je kot pesem – dobesedno in v prenesenem pomenu, saj je glasba njena zvesta spremljevalka. Tako Marjeta s svojim glasom občasno popestri vzdušje v ŠDAD in tke prijateljske vezi med sostanovalkami. Za kakšno dodatno misel pa besedo prepustimo Marjeti sami.


Kljub uvodni predstavitvi te prosim, da nam na kratko opišeš sebe, svoje korenine …

Sem študentka francoščine in muzikologije, poleg tega pa še dijakinja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Prihajam iz Krtine pri Domžalah, kjer živim skupaj s starši. Sem edinka, čeprav bi mi bilo veliko bolj všeč imeti še kakšnega brata ali sestro, ker mi potem v otroštvu ne bi bilo tako dolgčas. Ampak nam to žal ni bilo dano.

Moj glavni hobi je glasba, saj ji res posvetim večino svojega prostega časa in mi predstavlja največje veselje v življenju. Za sprostitev se tudi malo ukvarjam s športom, treniram canne de combat, to je športno mečevanje s palico.

 

Izpostavila si glasbo. Kaj ti pomeni?

Ne prihajam iz glasbene družine in sem si sama poiskala pot do glasbe. Najprej sem štiri leta igrala prečno flavto in začela peti pri zborih. Nato sem se vpisala na solo petje.

Verjamem, da je petje globok izraz duše in tega, kar misliš. Glasbila so zunaj človeka, glas pa prihaja iz notranjosti.

Pri petju me je dodatno spodbujala Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani, ki sem jo obiskovala. Dajala mi je vse potrebne pogoje za glasbeni razvoj, tudi preko koncertov, možnosti za vadbo itd.

Ko sva ravno pri Škofijski klasični gimnaziji – tudi zdaj stanuješ v katoliški vzgojni ustanovi. V čem vidiš prednosti takih ustanov?

Tu se gradi oseben odnos s študentkami. Tudi med sabo se študentke bolje razumemo in smo kot ena skupina; vsaj delamo na tem. Vzdušje je res prijetno. Pri tem veš, da se lahko obrneš na vsakega človeka, pa ne le zaradi pritožb, ampak tudi zaradi kakega nasveta (smeh).

 

Kakšno vlogo igra po tvoje v takih ustanovah vera?

Vera je pomemben del življenja teh ustanov, kar se vidi že s tem, da je vse tako dostopno, blizu, npr. možnost sv. maše in sv. spovedi. Prej sem si morala za spoved najti dodaten čas in se resnično potruditi, da sem se odpravila v kakšno cerkev. Tu pa je to veliko lažje.

Poleg tega imam zelo lepo izkušnjo molitve večernic pri naših sestrah.

 

Od molitve pa k poslednjemu smotru vere, t.j. večno življenje; o njem na poseben način razmišljamo v velikonočnem času, ko je Jezus s svojim vstajenjem premagal smrt. Verjameš v posmrtno življenje (t.j. nebesa, vice, pekel)? Če ja, zakaj?

Ja, verjamem in se smrti ne bojim. Če imam čisto vest, tudi strah pred smrtjo izgine.

Mislim, da mora imeti vsak osebno vero in da brez nje preprosto ne more živeti. Že v naravi je toliko lepih stvari, ki te nagovarjajo k veri in hvaležnosti – hvaležnosti, da si vreden tostranskega življenja.

 

Se ti zdi, da danes mladi in ostali verjamejo v večno življenje?

Imela sem prijateljico, ki v večno življenje in v Boga ni verjela in se je bala smrti. Ko je pogovor nanesel na to, je bila zgrožena. Ona je le eden od primerov naše družbe, ki ji je ta tema tabu. Ker ljudje v večnost ne verjamejo oz. se smrti bojijo, o tem nočejo govoriti. Družba postaja vse bolj osredotočena na materialno in verjame le tistemu, kar je oprijemljivo. Če si navezan na svoje imetje (hiša, avto), ti je težko verjeti, da tega nekoč ne boš več imel.

Pri tem me spodbuja misel nekdanjega slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu Ivana Rebernika: »Najbolj nesrečen bom takrat, ko ne bom imel nič več, kar bi lahko dal.«

 

Bi bralcem še kaj sporočila za konec?

Nič posebnega. Samo to, da vsako jutro posije sonce in človek, ki ga vidi in zna ceniti take malenkosti, je najbogatejši človek na svetu.

Pogovarjala se je sBP


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon