V zadnjem letu so nas v uvodniku spremljali odlomki iz življenjepisa s. Alojzije Domajnko, Pripravljena na pot, avtorice Karmen Jenič (Bled 2015).

Ob tej knjigi je Mateja Kozmus črpala navdih za jaslice iz gline, ki smo jih podarili s. Paoli Battagliola, vrhovni svetovalki, ki je v oktobru in novembru bila na obisku po naših skupnostih.

Jaslice so postavljene na ulico Gornjega trga, v našo, zdaj najstarejšo hišo.

V času začetkov je bila prav ta hiša poimenovana »Betlehem« zaradi skromnosti, v kateri sta leta 1949 dve redovnici v mali shrambi brez vrat našli zavetje. Z leti je hiša postajala vse bolj sestrska, a Betlehem je bil dolgo časa pomenljiv naziv za ta kraj.

Za zidovi se preliva zgodovinski čas, v katerem so bili tako veseli in simpatični dogodki kot tudi podelitev skromnosti.

Navzočnost svete družine nam spregovori o skrivnosti Božje želje, da se rodi med nami. Sestra v molitveni drži je v civilni obleki, kot so se morale oblačiti redovnice v povojnih letih. Sestra je s čevlji brez vezalk, kar spominja na zgodovinski opis vrnitve s. Alojzije Domajnko iz zapora, kjer je leta 1948 preživela prav božič.

V enem prostoru so tri sestre, prostor je skromen, a bogat, saj vsaka od sester, kljub revščini, drži v rokah svoj dar: kruh, toplo pijačo, nogavico. Kot trije kralji, ki so prišli, da obdarijo novorojenega Kralja.

Nad njimi pa se simpatično skriva pripoved svojstvenega dogodka iz prvih gornjetrških časov: Šefova koza je skočila na sosedino okno in kljub vrišču nejevoljne sosede pojedla sočno solato z mize.

Zadnji prizor predstavlja sestro v sedanji obleki z zborom deklet, ki pojejo na stopnišču, in želi ponazoriti vzgojno delo sester, ki je po Božji previdnosti še vedno navzoče v tej hiši. In Jezus se želi roditi, rasti in prebivati med nami.