Vse skupine otrok verouka smo se pred praznikom don Boska, od 23. do 26. januarja, vrstile v cerkvi pred Najsvetejšim v molitvi za našo župnijo in za potrebe naših družin.

Živahni in umirjeni otroci so pri Jezusu našli svoj mir. Za vse se je čas kar nekako ustavil. Nihče ni vprašal: »Koliko  je še do konca?«

Birmanci so našo molitev spremljali s kitarimi in mladostnim petjem, drugi so sodelovali z branjem besedil, mlajši s prošnjami, zahvalami in petjem. Posebej dragoceni so bili krajši trenutki tišine pred Jezusom. Takrat smo Jezusu lahko res izrekli naše najgloblje skrbi, prošnje, zahvale. Prepričani smo, da jih je slišal in da nam bo pomagal.

Prosim don Boska, da bi v naših srcih rasla ljubezen do Jezusa in  medsebojna povezanost,

s. Danijela