Sv. Janez Bosko se je rodil 16. avgusta 1815 v Castelnuovo d’Asti blizu Torina v Italiji. Mami je bilo ime Marjeta in očetu Frančišek. Bili so revni kmetje, veliko so morali delati, da so se lahko preživeli. Ko Janez še ni imel niti dve leti, mu je umrl oče. Mati ga je skupaj z bratom Jožetom in polbratom Antonom vzgajala v veri in zavzetem delu. Janez se je zelo rad učil, a zaradi revščine ni mogel v šolo. Namesto v šolo je šel služit na kmetijo kot pastir, da se je lahko preživel. Pri devetih letih je imel prve in najbolj pomenljive sanje, v katerih mu je bilo nakazano poslanstvo med mladimi. Potem ko se je nepričakovano srečal z duhovnikom bližnje župnije, ga je prav ta naučil še večje spretnosti v branju in pisanju, latinščini in matematiki. Kot fant je z rokohitrstvom, hoji po vrvi in drugimi zabavnimi igrami privabljal skupaj mnoge mlade. Poleg igre pa jim je posredoval tudi izkušnjo Božje ljubezni. Pri svojih 20 letih je vstopil v semenišče. Mati Marjeta mu je ob tej priložnosti dejala:

“Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko ima mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da ne daje obleka časti tvojemu stanu, ampak spolnjevanje kreposti; ah, za Božjo voljo, ne onečasti te obleke. Takoj jo odloži. Raje vidim, da imam sina revnega kmeta, kakor sina duhovnika, ki zanemarja svoje dolžnosti. Ko si prišel na svet, sem te izročila blaženi Devici, ko si začel svoje študije, sem ti priporočala pobožnost do te naše Matere. Sedaj ti priporočam, da bodi ves njen: rad imej tovariše, ki so vdani Mariji; in če boš postal duhovnik, vedno priporočaj in širi pobožnost do Marije.” (Bosko, Spomini)

Leta 1841 je Janez Bosko postal duhovnik, takrat je postal don Bosko, kar pomeni duhovnik Bosko, kakor se je vedno podpisoval. Za vodilo življenja si je izbral geslo: »Daj mi duše, drugo vzemi.« (MB V 126; XVII 365-366) »Kot duhovnik se je don Bosko posvetil mladim, zlasti fantom, ki so prihajali v Torino zato, da bi si poiskali delo in tako potešili lakoto. Zaradi težkih razmer pri delu in v družbi so mladi velikokrat obupovali nad življenjem. Spraševal se je, kaj lahko stori, in spoznal, da fantje potrebujejo nekoga, ki jim bo pomagal, da se bodo naučili poklica, našli delo; predvsem pa potrebujejo nekoga, ki jim bo pravi prijatelj. Zato se je odločil in vse svoje življenje posvetil njim. Zbiral jih je v vzgojni ustanovi, ki jo je poimenoval oratorij, in jim postal duhovni oče. Sv. Janez Pavel II. ga je leta 1988 razglasil za očeta in učitelja mladih.

Z namenom, da bi se njegovo delo za fante nadaljevalo, je ustanovil redovno družbo, ki jo je poimenoval po sv. Frančišku Saleškem – salezijance.

Da bi bile tudi deklice in dekleta deležne vzgoje in evangelizacije, je leta 1872 ustanovil redovno Družbo hčera Marije Pomočnice. Leta 1876 pa Združenje salezijancev sotrudnikov.

Umrl je v Torinu 31. januarja 1888. Za svetnika je bil razglašen na veliko noč leta 1934.