Bl. Marija Romero (1902-1977) iz bogate družine v Granadi v Nikaragvi se je 20-letna pri pastoralnem delu v noviciatu družbe hčera Marije Pomočnice prvič srečala z revnimi, podhranjenimi in lačnimi deklicami. Kot hči Marije Pomočnice je v San Jose v Kostariki skupaj z drugimi katehistinjami in gojenkami začela veliko pastoralno in karitativno delo. Postala je vsestranska mati revežev, ki se jim je razdajala 48 let in obenem živela globoko duhovno življenje. Za blaženo je bila razglašena leta 2002, njen god pa obhajamo 7. julija.

Dvanajstletna v zavodu HMP

Marija Romero Meneses se je rodila 13. januarja 1902 v Granadi (Nikaragva), v premožni družini. Oče je bil minister v vladi. Do ubogih je bil zelo radodaren. Marija se je že v svojih najnežnejših letih naučila, kaj pomeni biti res dobrodelen, tudi v težavah. Družina je za njo sanjala velike stvari. Študirala je glasbo, klavir, violino. Dvanajstletna je prišla v zavod HMP. Bila je razpoložljiva za vse dobro, vesela. Zdelo se ji je, da je bila don Boskova duhovnost ustvarjena prav zanjo. V noviciatu je poučevala glasbo in delovala v prazničnem oratoriju, kjer se je konkretno srečala z revščino deklet. Po večnih zaobljubah so jo predstojnice poslale v San José v Kostariko, ki je postala njena druga domovina.

Išče predvsem uboge in zapuščene otroke

Določena je bila, da bo poučevala v zavodu za dekleta iz bogatih družin. Po don Boskovem zgledu pa je iskala predvsem revne in zapuščene otroke. Izmed najboljših učenk je izbirala tiste, ki bi ji pomagale pri dejavnostih oratorija. Imenovala jih je »male misijonarke«. Pošiljala jih je v revne barake, kjer so čistile, prinašale hrano in oblačila ter učile verouk. Za uboge otroke je ustanovila 36 prazničnih oratorijev.

Marija Pomočnica, ki jo je s. Marija imenovala »moja Kraljica«, ji je priskrbela obilna sredstva, veliko dobrotnikov, ki so podpirali njene dejavnosti. Tudi veliko zdravnikov specialistov je prostovoljno pomagalo in tako je lahko ustanovila polikliniko z različnimi oddelki ter poskrbela za zdravstveno oskrbo najbolj revnih. V čakalnicah pa so prostovoljci tiste, ki so čakali na sprejem, poučevali verouk in osnove pisanja ter branja. Na razpolago je bila tudi kapela, kamor so bili povabljeni k molitvi.

Mesta Marije Pomočnice, cerkev …

Za revne družine je gradila hiše, mesteca Marije Pomočnice. Ta dejavnost je s pomočjo njenih dobrotnikov, ki so povezani v laiško združenje Asayna (Združenje za pomoč potrebnim), še sedaj živo. Da bi širila salezijansko pobožnost do Marije Pomočnice, je v središču San Jose-ja zgradila cerkev. Velike stvari je delala s svojo vero in sodelovanjem premožnih sodelavcev, ki so se pridružili s. Mariji, ko so izkusili učinke pobožnosti do Marije. Po zgledu don Boska in matere Mazzarello je bila kontemplativna sredi neutrudnega dela. Zaradi svojega združenja z Bogom je bila iskana duhovna svetovalka.

Umrla je 7. julija 1977, ko je po naročilu predstojnic preživljala nekaj dni počitnic ob morju, ki ji je bilo znamenje Božje veličine. Vlada v Kostariki jo je razglasila za častno državljanko. Pokopana je v San Jose-ju ob njeni veliki ustanovi, imenovani Marijina hiša in Socialna ustanova. Janez Pavel II. jo je 14. aprila 2002 razglasil za blaženo. Goduje 7. julija.