Neka gospa je dejala, da ji zadnje čase uspe moliti tudi več ur dnevno. Pa to ni bila redovnica, pač pa mati šestih otrok! Zelo sem se začudila tej izjavi, saj je meni osebno tak podvig uspeval le na duhovnih vajah v tišini.

Mogoče jo sedaj, ko sem tudi sama mamica, bolje razumem. Moliti je mogoče med vsako vožnjo z avtomobilom in teh je verjetno pri šestih otrocih kar precej. Nekaterim uspe moliti med gospodinjskimi opravili, nekateri vstajajo zgodaj in odmolijo še preden vstanejo otroci, drugi smo našli čas za molitev zvečer med uspavanjem otrok. Ko sem bila še osnovnošolka, nam je sestra na duhovnih vajah povedala, da včasih ponoči ne more spati in takrat moli. Da jo Bog zbudi, ker potrebuje njeno molitev. Mene tu in tam zbudijo otrocih. Mogoče pa Gospod potrebuje tudi mojo molitev. Ali pa jo potrebujem jaz. Da bom lažje in s kančkom več vedrine odgovorila na takšno nočno povabilo.   

Čez dan skušamo zbrati trenutke za družinsko molitev. Najlepše je, kadar kak večer prižgemo svečo, se zberemo na kavču, molimo in pojemo. Ta molitev je lepa, topla, povezujoča, nepozabna. Odpira prostor za mnoga otroška vprašanja. Povsem drugače je z molitvijo pred obroki. Takrat je malo bolj kaotično. Eden bi že jedel, drugi ga kara naj počaka, potem nekdo zajoka … zato je molitev kratka. Pa tudi zato je kratka, ker je nemogoče biti zbran ob budnem spremljanju situacije in tihem umirjanju. Dokler so otroci majhni, je pač tako.

Zadnje čase nam ukrepi zaradi korona virusa vsaj nekaterim posameznikom in družinam prinašajo nekoliko več časa. Manj je obšolskih dejavnosti, stikov in obiskov, v kolikor starša delata od doma pa jima je prihranjen tudi čas za vožnjo. Več časa in daljši zimski večeri nas tiho vabijo, da delček podarjenega časa namenimo molitvi – osebni, zakonski, družinski, rožnemu vencu preko zooma … Ah, možnosti je res veliko! Želim si, da bi se velikodušno odzivali povabilu k molitvi in molitev vzljubili. Mislim, da jo prav to potrebno. Vzljubiti molitev, pa tudi moliti ne bo težko.

Kristina T.