Včasih se mi zdi, da me prebivalci ne cenijo dovolj. Posebej tisti mladi, ki niso bili priča mojemu rojstvu 25. junija 1991, me imajo včasih za samoumevno. Takrat namreč niso pogumno zastopali svojega naroda v vojaških bojnih vrstah, vonjali krvi ob obvezovanju ran in v strahu poslušali ropota topovskih krogel. Zato sem toliko bolj vesela ozaveščanja o pomembnosti ljubezni do narodne zavesti med svojimi mladimi prebivalci, ki so odraščali na svobodnem ozemlju majhnega naroda. Rada opazujem njihovo brezskrbnost pri vožnji z bicikLJ-i, s katerimi se pripeljejo pred faks, prisostvujem druženjem na Prešernovem trgu, se z njimi udeležujem razgibanih svetih maš, jih spremljam pri nakupovanju ter potujem z njimi, ko sedijo na vlaku in avtobusu.

Svojo pozornost mi namenjajo preko udeležbe plesnih večerov, kjer si izkazujejo pozornost z gibi in mrmranjem ob slovenski domači glasbi, pri igranju z jezikom ob pisanju izvirne poezije, objavljene v literarnih glasilih, ko se učijo o znanih osebnostih, ki so si prizadevale za moje spočetje in ko ob pomembnih praznikih z balkonov svojih majhnih stanovanj izobešajo slovensko zastavo.

Ljubezen mojih ljudi je res nepredstavljiva. Zame skrbijo z ljudskimi pesmimi, spontanimi druženji, domoljubnimi proslavami in barvitimi lončnicami na balkonih.
Z negovanjem poljskih površin in posvojitvijo brezdomnih živali skrbijo za stvarstvo in s svojimi otroki prispevajo k širjenju mojega prebivalstva.

Še naprej si želim čim večjega naraščaja Slovencev, ki jim ne bo vseeno za svojo državo, ki bodo mladostnih src aktivno in odgovorno skrbeli zanjo ter bodo v njej navkljub morebitnim težkim izzivom radi prebivali.

Z ljubeznijo,
vaša Domovina

zapisala študentka: Ajda Holy Perčič