V torek, 18. novembra 2025, smo se na Gornjem trgu zbrali, da bi podelili svoje animatorske izkušnje z izmenjave na Poljskem. Poslušalcev se je nabralo iz vseh vetrov: domače sestre salezijanke, sestre z Rakovnika, nekaj študentk Študentskega doma Vincencij, župljani župnije sv. Jakoba, animatorji z Gornjega trga, ki niso bili z nami na Poljskem, mamica enega od udeležencev in sodelavka, zaposlena pri sestrah.

Najprej smo povabljene okrepčali s pravim poljskim čajem in slaščicami, nato pa je sledila podelitev doživetij. Za uvod smo uprizorili kratek odlomek iz življenja sestre Alojzije Domajnko, ki je bila na Poljskem naša osrednja junakinja. Ob projekciji fotografij smo nato pokazali, kaj vse smo doživeli, kaj smo počeli in katere prigode smo imeli. Za zaključek je vsak od nas, ki smo bili na izmenjavi, podelil, kaj mu od te izkušnje ostaja v srcu in kaj se mu je najbolj vtisnilo.

V Slovenijo sem se vrnila mirna – čutila sem globok mir. Tja smo sicer odšli kot »romarji upanja«, z željo prinesti nekaj miru in veselja, a očitno je ta mir deloval v obe smeri – med Poljaki in Slovenci. Nisem pričakovala, da bodo Poljaki tako izjemno gostoljubni: prav nič nam ni manjkalo, za vse so poskrbeli, še posebej naš prijatelj Maciek in mladi poljski animatorji.

Ta izmenjava oziroma romanje je zelo okrepilo tudi našo vero. Začutili smo, kako je biti kristjan v pretežno katoliški državi, kjer je tudi spoštovanje do redovnic še kako živo.

Zelo očitna je bila tudi močna povezanost in domačnost med sestrami in tamkajšnjimi animatorji. V mladinskem centru FMA (tam mu rečejo kar oratorij) imajo vrata odprta za otroke in mlade več dni v tednu. Sestre FMA jih dobesedno stisnejo k sebi v topel objem – to je bilo res lepo gledati in še lepše občutiti, saj so tudi nas takoj objele in nas sprejele kot svoje.

Eva

Foto: arhiv ŠDAD