Cerkev na slovenskem nas v šolskem letu 2010/11 še posebej spodbuja h krščanski dobrodelnosti in solidarnosti. Prav ta naj bi v nas utrdila večjo ljubezen in odprtost do drugega, kajti »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rm 5,5). Geslo, ki nas k temu spodbuja pa je »Nosite bremena drug drugemu« (Gal 6,2).

V Evangelijih večkrat beremo Jezusove prilike o gostijah, prav tako lahko večkrat beremo, kako se je Jezus srečeval z drugimi na domu, ob mizi, pri obedu. Večkrat je šel v Petrovo hišo, Martin, Marijin ter Lazarjev dom, se ustavil pri Zaheju, Leviju … Ob mizi je z drugimi delil vse: hrano, prostor, besede, misli, skrbi, veselje … pri zadnji večerji pa se je opasal in stregel.  Ob mizi, ki je kraj srečevanja, podelitve in solidarnosti je bila Njegova ljubezen zelo konkretna; Njegov pogled je opazil drugega, Njegove besede so nagovorile, Njegova dejanja so ozdravljala, Njegova ušesa so poslušala, Njegov odnos z Očetom je bil vir odrešenja … Z vsem tem je Jezus vzel na svoje rame breme drugega, da bi mu prinesel mir in odrešenje. In še danes je tako! Pri vsaki sveti maši nas Jezus zbira ob oltarni mizi Kruha in Besede, da bi se v nas pomnožila ljubezen.

Ko se srečujemo z drugimi ob mizi, bodisi doma, na faksu, v službi, skupnosti ali v župniji …  – gre za najbolj vsakdanji, banalen kraj, o katerem navadno ne razmišljamo – je ravno to kraj, kjer se naša solidarnost in dobrodelnost v duhovnem in materialnem začne. »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge« (Jn 13,14).

s. Martina