“Hvala”: kako zelo različno zveni ta beseda v jezikih sosester, ki so v tem zadnjem mesecu znova osvežile našo skupnost. Sicer se šele spoznavamo, a je vidna, občutena, zaznavna v preprostih vsakdanjih dogodkih, ki niso le malenkostne nujnosti obveščanja in seznanjanja z novim, temveč iskreno iskanje vezi za “novo leto” skupnega bivanja, druženja, molitve, učenja… Skromna besedica tako postaja nadvse zgovoren izraz hvaležnosti za vse najrazličnejše novosti, ki nas obdajajo in nam omogočajo prijetno sobivanje: urejen vrt, ki spreminja barve, topla soba v prvem mrazu, dobrote vseh barv in okusov na mizi in krožniku, računalniški tehnik in njegova prilagodljivost našim željam, potpežljivi profesorji in sosestre, ki se spopadajo z našo originalno italijanščino, mladina, ki do zgodnjega jutra pod okni živahno premleva športne izide in osebne probleme, sosedov pes, ki ga mačke vznemirjajo v soncu, dežju in ob jasni luni…

Najbolj zgovorna pa je ta besedica v tihi in glasni molitvi pred Njim, ki je “Vzrok” in “Vir” naše skupnosti, komur izročamo vsak naš novi dan, skrbi in radosti naših dragih, zlasti tistih najbolj preizkušanih v deželah od koder prihajamo. Ob Njem nas združuje eucharistia: HVALA!