Ura je 15.00. Hitro domov. Nered. Kje je tista knjiga? Pripraviti moram molitev, si zamisliti, kako bom izpeljala srečanje z mladimi … Perilo me še čaka, da ga obesim, posodo že dva dni samo odlagam v korito … zvečer sestanek. Ne vem, kje se me glava drži!! Ne čutim niti lakote … Kje sem v vsem tem jaz? Bom zmogla?

Pa se spomnim najinih trenutkov v jutru: »Gospod, izročam ti ta dan. Nič posebnega nisem. Tudi v službi ne počnem ničesar pomembnega. Vendar to, kar sem, posvetim Tebi. Delo, ki me danes čaka, vse stike z ljudmi, svoje misli, skrbi in trud, mojo brezglavost, zasanjanost, nesposobnost darujem za vse, ki so mi tako pri srcu in še najbolj za našo salezijansko družino. Vodi nas, naj živimo v tvoji ljubezni in hodimo po poti svetosti.«

… In se spet najdem. Vem, zakaj to delam. Da, tu je moje srce, Gospod.

Nagovorijo me don Boskove besede: »Veliko naredi, kdor dela malo, a dela to, kar je njegova dolžnost; ničesar ne naredi, kdor veliko dela, pa ne stori tega, kar bi moral.« In nagovori me pisateljica, ki pravi: »Ni pomembno ali ves dan pereš umazane plenice ali pa zboruješ na seji evropskega parlamenta. Pomembno je samo, ali si delo opravil z ljubeznijo.«

Špela Kocjan