V kalilnici vere
Pred nami je nedelja Jezusovega krsta, za nami pa božični čas. Jezus je kar naenkrat odrasel, namesto otroške ganljivosti me zdaj nagovarja z besedo, ki je konkretna, ki tolaži, ki pa je tudi zahtevna. Zakaj se vsak dan znova odločam, da bom ostala z njim, v njem? Zakaj? Zakaj on ostaja merilo mojega življenja? Ker je Ljubezen. Ker se mi je kot Ljubezen razodel in »me zapeljal« (Jer 20,7). Včasih se sprašujem zakaj se mi je želel tako razodeti, saj sem sama preveč majhna, grešna, pa vidim, da Bog bolje pozna moje srce kot ga sama, da On sam izbira tiste, ki se jim hoče dati. Resnično, Bog ima sedem milijard poti do Njega, za vsakega svojo.
Po nekaj letih srečevanja s Kristusom danes konkretno doživljam, da vera, ki je dar, ni samo lepa in lahka. Bog jo tudi preizkuša. Kako je včasih naš Gospod zvit, a neskončno dober in ljubezniv: dá se ti spoznati, te zapelje, potem pa se, če hoče, tudi umakne. Ampak prav v tem se brusi vera. Bom (boš) ostal/a z njim samo takrat, ko bom (boš) čutil/a njegovo bližino, ali tudi takrat, ko se bo zdelo, da me (te) je zapustil? Za večje hrepenenje in še večjo ljubezen je kdaj potrebno, da pride tišina, ne-bližina, a četudi se zdi, da se Bog kdaj navidezno umakne, ostajajo besede: »Ne boj se, jaz sem s teboj do konca sveta.« Na meni je, da v te besede zaupam in jim verjamem.
Karmen Kunc