Brez TEBE ne bi bilo prekrasnega stvarstva, gora, rek, potokov, morja, zelenih dreves, modrega neba, bleščečih zvezd, mehkega snega, melišč po katerih rada hitim navzdol. Lepih zgodnjih juter, ko sonce predre črnino noči, v dolini je še mračno, v planinah pa vedno bolj jasno, nebo žari in drhti.

Vidim… Vidim, kako trepeta listje v vetru. Malce me je strah, ker se pot vije po gozdu in željno pogledujem proti vrhu. Kmalu za robom me pričakuje topla koča. Ko pridem do gozdne poti, zaslišim kotaleče se kamenje. Nekaj metrov pred menoj se je trop gamsov začel vzpenjati v skalno steno. Ne vidijo me in ker veter piha proti meni, me tudi ne zavohajo. Stojim in občudujem. In se zahvaljujem TEBI, ker si vse tako čudovito ustvaril. Počasi stopam naprej, pot je strma in vijugasta.

Slišim… Slišim bitje svojega srca, ki mi „razbija” v sencih. Slišim listje, ki mi šelesti pod nogami. Korak se mi ustavi, srce se umirja in nedaleč stran slišim, kako potoček poskakuje preko kamenja in skal. Čutim… Čutim, kako me imaš rad. Vsak dan mi natrosiš polno naročje poguma, veselja, zaupanja, miru, občudovanja. Od mene je odvisno, kaj in koliko bom zajela. Vem… Vem, da si Stvarnik moj. Hvala, da lahko že tu slutim Lepoto Tvojega obraza, dobroto Tvojega srca in Tvojo nežno ljubezen. Slava TI!

Bernarda Mali