Zimski čas, ki ga doživljamo v Namaasci, prikliče zelo zgodaj večer in temo nad ta kraj. Noč zakrije veselje in žalost, bogastvo in bedo vsega, kar nas obdaja. Živo zvezdnato nebo kaže na nesluteno lepoto in neskončnost.

Okoli pete ure zjutraj se poleg ptičev oglasijo petelini, zvočniki malo ne zelo oddaljene muslimaske skupnosti oznanijo čas njihove molitve, v mali kapelici zavoda pa ob pol šestih začnejo svojo molitev sestre HMP. Ob šestih je maša dveh sestrskih skupnosti: te v zavodu in novicijatske, ki se nahaja v bližini. Ta trenutek je za te sestre srce dneva, moč za navzočnost, ljubezen, odgovornost …

Medtem vztrajno narašča živahnost, v zavodu, kjer vstaja in se pripravlja na nov dan 94 deklet, na dvorišču, kamor se zgodaj začne zbirati množica šolskih otrok, ki bo čez dan narasla na tisoč. Petnajst do sedmih se oglasi prvi šolski zvonec.

Tudi prostovoljke se pripravljajo na nov dan. Dopoldan bo v znamenju učnih ur kemije, matematike, fizike, angleščine … In ob urah doživljanje bližine, veselja, šolskih in življenjskih skrbi. Šolsko leto se s tem mesecem zaključuje zato so učne skrbi in pisanje nalog posebej velika vsakodnevna tema.

Popoldan pa napolnjuje pomoč najmanjšim pri delanju nalog. Med njimi sedi štiriletna Farida, najmlajša gojenka. Potrebuje kar nekaj časa, da se prebudi od popoldanskega počitka, nato je vsa srečna, če lahko počne še kaj drugega, kot da sedi za mizico, kjer prvi razred s težavo dela svojo domačo nalogo.

Ta čas napolnjuje veliko število hvaležnih pogledov, ki nas objamejo. Črne glavice, ki se dvignejo in očke, ki zažarijo, nasmeh, ki razveseli.

Ko se začne spuščati mrak in se preko palm razlijejo tople večerne barve sončnega zahoda, pokliče zvonček k molitvi rožnega venca. Najmlajša dekleta se zgrinjajo okrog nas in prepirajo, da bi lahko pri molitvi bile v naši bližini.

Zdravamarije, posebej glasne, kadar so pete, odzvanjajo in kličejo blagoslov na življenje vseh.

Potem sledi še marsikaj glasnega. Visoki strop hiše z odmevi še poveča hrušč v katerem se preliva veselje, pa včasih tudi kakšen jok.

V hvaležnosti in precejšnji utrujenosti se zaključuje dan. V srcu in v spominu pa ostaja marsikaj. Naj ostaja Gospodov blagoslov nad tem krajem in nad vsem, kar doživljamo.

s. Majda