Vsak izmed nas, ki se ima za kristjana, je poklican na pot svetosti. Sama se trudim na tej poti tako, da skušam narediti čim več dobrega. Ne bom rekla, da mi to vedno uspeva, se pa trudim. Kljub temu, da me mnogi ranijo, jih skušam blagoslavljati in prosim Jezusa, da mi pri tem pomaga, saj sem sama, brez Njegove pomoči, še bolj ranljiva in nemočna. V svojem poklicu medicinske sestre imam večkrat priložnost pomagati pomoči potrebnim. Velikokrat je težko, a z vero v Boga in ljubeznijo do sočloveka mi nekako uspeva.

Prepričana sem, da sta med vsemi svetniki pri Bogu v nebesih tudi moja hči Jernejka in moj mož in mnogi moji bližnji, ki so že odšli s tega sveta v večnost. Hči Jernejka je živela le dve leti in pet dni, a v tem kratkem življenju je pretrpela več kot mogoče kdo pretrpi do pozne starosti. Tudi moj mož ni imel v življenju veliko lepega, a je vse potrpežljivo prenašal in nikoli ni obupoval.

Svetniki nam dajejo vzgled in vzpodbudo, da lahko tudi mi gremo po poti svetosti. To ni ravna pot, a z vero, upanjem in ljubeznijo zmoremo prehoditi to pot tako, da rastemo v svetosti in si utiramo pot k večnemu življenju, pot k svetnikom v nebesih, k našim dragim, ki so že tam, kjer nas z njimi vsemi čaka naš skupni Oče!

Anka Klemenčič

Več o pričevanju najdete tukaj.