Ali ni slovesni praznik Brezmadežnega spočetja čudovito umeščen v liturgično leto? V začetku adventa, ko mi misli počasi zahajajo k pripravi srca in doma na prihod novorojenega Boga, mi Cerkev pokaže njo, ki je bila od začetka pripravljena, od začetka čista. Njen zgled me spodbuja k dvojemu: k posnemanju in k veselemu upanju. K posnemanju, ker kot vsak zgled, vreden tega imena, zbuja kanček nevoščljivosti in me s tem vabi, naj bo tudi moje srce podobno Marijinemu brezmadežnemu srcu; in čutim, da je vsako obhajilo, vsaka spoved, vsaka molitev, vsaka žrtev korak bliže temu cilju. Spodbuja pa tudi k veselemu upanju, ker vem, da je po Marijinih zaslugah na svet prišlo toliko dobrega in lepega, toliko milosti, da sploh ni mogoče, da bi mi zmanjkalo česarkoli potrebnega za krepostno življenje.

Nočem, da bi moja priprava na prihajajoče praznike bila taka, kot to vidimo te dni na cestah, ko se na pol delujoče božično okrasje ovesi po drogovih in se potem na njega za kakšen mesec pozabi. Želim slediti Mariji, ki je, polna milosti, pozorno, tiho in voljno sprejela Boga. V hiši svoje duše bom pometel, pogrnil mizo in na oknu prižgal svetilko ter tiho in čuječe čakal dokler ne pride On.