»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. (Mt 16, 24)
Postni čas je zame vedno pot, ki jo moram prehoditi. Ta pot ima tri jasno začrtane evangeljske smeri hoje za Gospodom – post, molitev, dobra dela.
Post – je pot, ki pelje skozi puščavo skušnjav imeti, uživati, biti nad drugimi. Na tej poti se ne smem vrteti samo okoli svojega jaza, saj ni večjega suženjstva kot biti suženj samega sebe. Če grem s pogumom naprej, neizbežno srečam križ, ki je postavljen v sredo življenja. Je kot grenko zdravilo, ki zdravi moje rane sebičnosti, me oblikuje, daje notranjo rast in me odpira za srečanje z Odrešenikom.
Molitev – je pot ponižnosti, potrpežljivosti, ker lastni jaz težko umre. Potrebna mi je popotna palica zaupanja v Božjo milost, v Božje usmiljenje in v Božjo ljubezen. Skozi puščavo so tudi oaze s prazniki sv. Jožefa, Device Marije, ker duša najde zavetje in oporo v njihovi priprošnji za molitev srca, ki se daruje v skritem in tihem trpljenju, položenem na oltar.
Dobra dela – so pot. Ja, če sem doživela srečanje z Gospodom in očiščenje v Božji ljubezni, potem želim preplesti svoje življenje z življenji bratov in sester, se skloniti nad njihovo bolečino … in sejati novo upanje, kjer bomo skupaj našli sledi neskončne Ljubezni, ki svetu daje, da živi.
s. Ivanka Z.