Kako nekaj lepega je salezijanska karizma, smo doživeli  vsi, ki smo se udeležili petintridesetih dnevov duhovnosti salezijanske družine, od 19. do 22. 1. 2017, na Pisani, v Rimu. Zbralo se nas je več kot 400 predstavnikov dvaindvajsetih vej salezijanske družine. Naslov je bil Družina smo.

Dnevi so potekali tako, da so se izmenjevala predavanja, molitev, delo po skupinah, skupni obroki, druženje, počitek. Veseli smo bili, da je bil ves čas z nami vrhovni predstojnik don Ángel Fernández Artime. Seveda smo zelo cenili ure, ko je bila z nami vrhovna predstojnica sester HMP Mati Yvonne Reungoat.

Družinski duh se v salezijanskih ambientih pozna že po tem, kakšen je tisti, ki odpre vrata: ima obraz človeka, ki se posti ali obraz vstajenjskega jutra? Začeti moramo pri človeku, da lahko vstopimo v božje. Nekoč je nek salezijanec rekel vrhovnemu predstojniku, don Angelu: »Lahko izgubimo vse (hiše, šole…), ne smemo pa izgubiti družinskega duha, preventivnega sistema.« Ne gre za to, da gremo v »kozmetični salon« ali da vnesemo spremembe v naše urnike, organiziramo kakšno okroglo mizo več, ustvarimo kakšno novo skupino… Povabljeni smo, da sanjamo, da bi bili mladi in družine sprejeti, ljubljeni, spremljani, protagonisti. Posebni poudarki so bili še: nenehno oblikovanje oseb, spremljanje mladih družin, načrtovalna miselnost, zavest, da smo poslani. Če ne živimo preventivnega sistema, družinskega duha, zatajimo našo karizmo. Ne more obstajati prava mladinska pastorala brez prave družinske pastorale. Imeti moramo misijonsko navdušenje in biti ljudje upanja. Povabljeni smo, da naredimo prehod od občudovanja k »posnemanju« don Boska in naših svetnikov.

Sv. Janez Bosko, pomagaj nam, da bomo ljudje upanja in veselja, s. Danijela

Več utrinkov najdete tukaj