Pred kratkim sem vodil pogreb svojega prastrica. Ko sem prišel v mrliško vežico je ena mojih pratet hitela pripovedovati drugi izredno skromni, preprosti in ubogi sorodnici, ki je ni nihče srečal že več let zaradi že naštetih njenih lastnosti, kdo sem in da bom drugo leto posvečen v duhovnika. In teta je prejela odgovor, ki ga je spregovoril smejoč obraz preproste žene:

»To je največ, kar more postati človek, to je najbolj sveto.«

Meni se je ob tem napravil cmok v grlu. Res je, da je ta preprosta žena, ponovila resnico, ki jo je učil že sv. Janez Zlatousti, da je duhovniška služba višja od angelske. A kaj, ko zdaj vem že iz izkušnje, da s samim (diakonskim) posvečenjem človek ne postane nič bolj svet, ampak mu ostanejo vse napake in grešna nagnjenja, da jih lahko premaguje. Kaj je tu svetega, sem pomislil. Kako lahko tako duhovno prosojna žena spregleda napake duhovnikov in pravi, da so sveti?

Vendar bistvo svetosti duhovništva ni skrito v tem. Skrito je v razdeljevanju božjih milosti, to je v delitvi zakramentov. V to je preprosta, skromna in ubožna žena prodrla v svojem življenju. Zaradi tega je duhovništvo nenehen klic k svetosti, tako za tistega, ki ga nosi, kot za ostale ljudi. Duhovništvo se namreč mora že po svoji naravi ukvarjati s svetimi stvarmi. Neumrljive ljudi mora pripeljati k Bogu.

Andrej Lažeta