V adventnem času večkrat slišimo, kako je Janez Krstnik pripravljal Bogu prostor. V nadaljevanju si lahko preberete razmišljanje ob odlomku iz Janezovega evangelija: Jn 1,6-8.19-28.

Janez Krstnik je v tedanjem času prebujal veliko vprašanj, danes bi o tem pisali vsi mediji in komentirali, »Kdo je ta?« Takrat pa se je glas širil med ljudmi od ust do ust in vzbujal veliko negotovosti, vprašanj tako med preprostimi ljudmi kot med učenimi, kot pravi Božja beseda tudi med tedanjimi duhovniki. Zanimivo je, da se Janez Krstnik ni pojavil sredi mesta in vpil po ulicah, da bi ga slišali tam, kjer je največ ljudi. Janez Krstnik vpije v puščavi, kjer je zelo malo ljudi ali skoraj nič. In vendar je ta glas pritegnil mnoge, da so od blizu in daleč prišli pogledati, kaj se dogaja. Nekateri iz radovednosti, drugi pa zaradi resnične želje po spreobrnenju. Iti na pot pomeni tudi iti iz sebe … iti k drugemu … Se zanimati za drugega … se odpirati Drugemu … Tako so se podali na pot tudi duhovniki in leviti. Ti so predstavljali avtoriteto in ljudje so pričakovali njihov odgovor, ali ta človek res prihaja od Boga ali ne. Vemo, da je bilo tudi takrat veliko lažnih prerokov in je bilo razločevanje glede tega toliko težje.

Janez Krstnik torej začne svoje pričevanje s 3 –kratnim “NE”. Pravi nisem ne Mesija, ne Elija, ne prerok. Vse te osebe je ljudstvo pričakovalo, da bi jih rešili najrazličnejših stisk in izpolnili njihovo hrepenenje po  resnici, po pravičnosti, po Ljubezni … Ko želimo priti do svoje identitete, je dobro, da se najprej zavemo tega, kar nismo. Verjetno tudi mi velikokrat občutimo to skušnjavo, da bi bili nekaj drugega, nekaj kar nismo, da bi se pokazali bolj močni, bolj pogumni, bolj simpatični … Janeza Krstnika je začelo poslušati veliko ljudi in imel je veliko skušnjavo, da bi se oklical za Nekoga, ki bi užival slavo in čast. Vendar pove zelo iskreno. Zato je tudi njegovo pričevanje še bolj verodostojno. Gre najprej za priznanje, da je preprosto človek, omejen in grešen.

Toda Janez Krstnik ne ostane samo tukaj, da bi samega sebe pomiljeval. Zelo jasno odgovori tudi na drugo vprašanje: »Kdo si, kaj praviš sam o sebi?«

Janez Krstnik citira preroka Izaija: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot.« S tem odgovorom pokaže na to, da je človek, ki verjame v Boga, v Božjo besedo. Verjame, da je Božja beseda živa, da se po Njej tudi danes Bog razodeva. V Božji besedi Janez Krstnik prepozna svoje poslanstvo in ga tudi z vso gorečnostjo živi, izpolnjuje. Na ta način Janez Krstnik s svojim pričevanjem in besedami potrdi ravno to, kar razkriva že evangelist v uvodnih besedah evangelija, da je Jezus Beseda, Janez Krstnik pa je njegov glas in tudi, da je Jezus Luč, Janez Krstnik pa je pričevalec Luči.

Ob koncu vas vabim, da se ustavite ob naslednjih vprašanjih:

• Kdo sem? Ali lahko tudi zase najdem opis poslanstva v Svetem pismu?

• Pomislim, katere osebe so mene navdušile za Kristusa in kakšno pričevanje so mi dale? V molitvi se Bogu zahvalim za te ljudi. 

• Pomislim, kdaj sem bil/a tudi sam/a »Janez Krstnik« za druge? Kako s svojim življenjem kažem na Kristusa? Na kakšen način dajem prostor Bogu v svojem življenju?

Video razlaga Božje besede na povezavi:

https://www.facebook.com/salezijanskamladina/videos/1197298264018691