Svetovni dan bolnikov obhajamo na praznik Lurške Matere Božje, ki v tem romarskem kraju deli milosti ozdravljenja tako na duši kot na telesu. Navadno se ob besedi bolnik najprej izriše podoba predstavnika starejše generacije. In vendar resno zbolijo tudi otroci in mladi. Predvsem za slednje soočanje z boleznijo ni enostavno, morda tudi zato, ker se v družbi zlepa ne spregovori o tej tematiki. Kako se je z diagnozo multiple skleroze pri 20-ih letih soočila Petra?

Pred tremi leti, pri starosti dvajset let, so mi postavili diagnozo multiplo sklerozo. Še sedaj se natančno spomnim tistega dne, ko so me sprejeli pod nujno na nevrološko kliniko. Po nekaj opravljenih preiskavah, so me seznanili, da obstaja sum na multiplo sklerozo, ki so jo maja 2018 tudi uradno potrdili.

Ob postavitvi diagnoze mi je bilo zelo težko. Bili so dnevi, sploh pa večeri, ki sem jih prejokala in se spraševala, zakaj jaz, kakšen načrt ima Bog z menoj?

Včasih sem bila malo jezna, razočarana, v smislu, kako nekateri ljudje razumejo mojo bolezen na preveč »enostaven« način in ti govorijo besede (sprejmi, zaupaj), ki se ti zdijo v tistem trenutku nepredstavljive in nerazumljive. Čez nekaj časa pa sem se začela zavedati, da so tudi ljudje, ki so mi govorijo te »splošne« besede bili v stiski, saj niso vedo, kako bi me spodbudili in v mene vlili upanje in pogum in so mislili, da mi z njimi pomagajo. Ravno nasprotno pa so me te besede še bolj užalostile in potrle. S časoma sem začela ceniti tudi te besede, saj sem se začela zavedati in upoštevati, na kakšen način so bile izrečene. Lažje je namreč govoriti in deliti nasvete drugim, kot pa jih upoštevati in sprejeti. Lažje je te besede govoriti nekomu drugemu, ki je v stiski, saj se ti zdijo takrat čisto jasne, enostavne in preproste. A, ko se takšna stvar zgodi tebi ali komu izmed tvojih najbližjih, je to težko sprejeti.

Hvaležna sem za družino, prijatelje, sorodnike, znance, ki so molili zame, da bi sprejela to preizkušnjo. Na začetku je bilo težko tako meni kot njim. Posebej težko mi je bilo gledati njihove zaskrbljene, žalostne in solzne obraze. Stali so mi ob strani s svojo bližino, tišino, objemi, spodbudnimi besedami in molitvijo. Šele takrat sem v sebi začutila, kaj pomeni moč molitve in Božja bližina. Tega ne znam opisati z besedami, a od tistega dogodka čutim, da je On res ob meni. Pred boleznijo tega namreč nisem čutila.

Pridejo dnevi, ko mi je težko in pride do poslabšanja zdravstvenega stanja. Takrat se pogovorim s svojo družino ali pokličem katero od prijateljic ter z njimi delim svoje misli, občutke in skrbi. Skoraj vedno sem ob koncu pogovora boljše volje. Sama namreč težko zadržujem stvari v sebi in jih najlažje predelam, če se z nekom pogovorim in se mu zaupam. To ne pomeni, da o svojih problemih govorim vsakemu, ki ga srečam na ulici. Posebej cenim, ko me prijatelji povprašajo o mojem počutju, zdravju in mi povedo, da se me spomnijo v molitvi. Prijatelji, ki sem jih imela pred diagnozo in po njej so ostali enaki. Le da se je naša prijateljska vez še bolj utrdila.

Z boleznijo se je treba naučiti živeti in gledati na življenje z optimizmom. Ne bom rekla, da je to vedno lahko, a če imaš ob sebi ljudi, ki te spomnijo, da se ni smiselno obremenjevati z nepomembnimi stvarmi in te opozorijo na to, kaj v življenju res šteje, je lažje. Sama menim, da je veliko lažje hoditi skozi življenje z vero v Boga in z nasmehom na obrazu. Od postavitve diagnoze gledam na življenje drugače. Bolj namreč cenim nekatere stvari, ki jih prej morda nisem. Ni mi več tako samoumevno, da se zjutraj zbudim, hodim, se sama oblečem, umijem, v rokah držim svinčnik ali pa, da se s prijatelji odpravim na izlet. V trenutku nam je namreč lahko vse vzeto. To sem občutila tudi sama. Bolezen ti nekaj vzame, ampak tudi veliko da. Odvisno je le, iz katere perspektive pogledaš.

Sama sem hitro spoznala, da pri spopadanju z boleznijo nisem sama, da je vedno ob meni Bog, na katerega se lahko vedno obrnem, ga prosim, se mu izročim in se mu zahvalim za vse dobre ljudi, ki mi stojijo ob strani. Takrat še posebej začutim Božjo milost in vem, da v preizkušnjah nisem sama, ampak je ob meni vedno On. Ko pogledam nazaj vem, da se vse zgodi z razlogom in da mi On nalaga preizkušnje in križe, ki sem jih sposobna nositi. Če pa bom kdaj padla, bo On vedno ob meni. Poleg tega pa mi na mojo življenjsko pot poslal tudi družino, prijatelje in znance, ki mi z molitvijo, klici in sporočili pomagajo vstati iz preizkušenj in padcev.

Naj zaključim s svetopisemskim stavkom: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake« (Pregovori 16,9). Življenje nam vsak dan znova prinaša različne preizkušnje. Včasih so lepe, včasih težke, včasih se nam skozi človeške oči zdijo nemogoče. Verjamem pa, da skozi vse preizkušnje hodi z nami in nam prav preko njih utrjuje vero, krepi zaupanje in nas oblikuje po svoji podobi. Ni lahko, ampak On nam osmišlja trpljenje in nam s svojim nesebičnim darovanjem kaže pot, po kateri naj hodimo.

Mladim bi rada sporočila, naj pogumno, vztrajno in potrpežljivo hodijo po svoji poti življenja. Naj vedno vztrajajo in ob preizkušnjah ne obupajo, saj ima On za njih poseben, Božji načrt.

Petra