“Oratorij brez glasbe je kakor telo brez duše.” don Bosko

Ta citat me spomni na moje začetke na Oratoriju, ko sem leta 2009 na prošnjo prijateljice, s klavirjem sodeloval na zaključni sv. maši. Takrat sem ob pogledu na množico veselih otrok in animatorjev začutil poseben klic – misel, da lahko tudi jaz nekaj prispevam. Tako vsako leto 1 teden svojega časa dam za te mlade prijatelje. S pomočjo katehez, dramske igre, molitve, bansov, plesa in moje službe – petja in igranja na različne inštrumente, pa včasih tudi s šahom med odmorom za kosilo, poskušam spodbuditi otroke k veselju in navdušenju nad vsakdanjimi stvarmi, nad naravo, ljudmi in našim Očetom. To je zame kvalitetno preživljanje počitnic. In ni ga večjega plačila, kot je slišati odhajajočega otroka, ko reče svoji mami: “Tukaj me imajo pa res radi.”