Običajno si predstavljamo misijonarja kot nekoga, ki v afriški vročini oznanja Kristusa, krščuje, zida cerkve ipd., ali pa v amazonskem gozdu nudi zdravstveno oskrbo domorodcem. Res je, to je misijonar in hvaležni smo zanje. Tudi SSKJ nam misijonarja označuje kot nekoga, ki širi krščansko vero med nekristjani, zlasti duhovnik ali redovnik. Kaj pa mi, tukaj v Evropi? Potrebujemo, da nam danes nekdo, kot misijonar ponovno oznani, da spoznati Kristusa. Leto vere je za nas prava priložnost. Kot mladi, ki živimo v srcu Evrope smo prepričani, da misijonarje potrebuje vsak kontinent, vsaka država, vsak kraj, tudi Ljubljana, Bevke, Celje, Pertoča, Brdo, Šentrupert, Maribor …

Zaradi tega se želimo prostovoljci v misijonskem duhu darovati, vsak v svojem kraju, župniji, študentskem domu, na fakulteti… To lahko storimo na preprost način; da se v svojem okolju darujemo, brez pričakovanja povračila. Danes je imeti čas za pogovor z nekom, ki trpi osamljenost večja vrednost, kakor imeti denar zanj. Drugim pričujemo za Jezusa z lastnim zgledom resnega opravljanja vsakodnevnih dolžnosti. Iščemo odgovore na življenjska vprašanja ob branju Svetega pisma, namenimo desetko rožnega venca za misijonarje, tudi med tednom lahko molim pri sveti maši. Kot Samarijan se lahko ozrem in opazim nekoga, ki nima primerne družbe in ga povabim v kino.

Biti misijonar s srcem v srcu Evrope ni lahko, kajti to zahteva odločitev, ki s seboj prinese odpovedi in žrtve. To breme je veliko lažje nositi, če se med seboj podpiramo in si stojimo ob strani. Trud vedno obrodi sadove, vendar je težko reči kdaj, to pa pravzaprav ni več pomembno.

Matija, Kristina, Tomaž, Maja