24. oktobra smo praznovali misijonsko nedeljo. Sama sem v času pred in po misijonski nedelji prisluhnila kar nekaj pričevanjem misijonarjev, med drugimi sem se udeležila tudi večernega pogovora s sestro Marjeto, ki je v torek, 26. 10., potekal v našem študentskem domu.

Čeprav je bila udeležba precej skromna (študentke smo namreč že na polno zaposlene s študijem), smo skupaj preživele čudovit in sproščen torkov večer.

Najprej smo se na hitro predstavile, nato pa nam je sestra Marjeta povedala nekaj več o svoji zgodbi. V misijon se je odpravila pri 35 letih, in sicer na Madagaskar, kjer deluje že 36 let. Sprva se je sestrska skupnost ukvarjala z zdravstveno oskrbo prebivalcev, sedaj pa se posvečajo izobraževanju in vzgoji mladih.

O Madagaskarju smo izvedele marsikaj novega, najbolj zanimiv se mi je zdel malgaški običaj preoblačenja okostij mrtvih prednikov, ki jih, ko jih zavijejo v rjuhe, nesejo po mestu ter plešejo in pojejo. Malgaši živijo v popolnoma drugačnem svetu kakor mi, zato je tudi njihov način razmišljanja za nas neobičajen. Ena od njihovih lastnosti, ki me najbolj preseneča, je zmožnost življenja v določenem trenutku. Evropski človek je navajen hitenja in oziranja na uro, Malgaši pa se znajo ustaviti in se iskreno veseliti ter biti hvaležni.

Ko premišljujem o misijonarjih, me vedno znova gane globina njihove ljubezni. To so ljudje, ki so pripravljeni zapustiti svoj dom, svoje prijatelje in vse, kar imajo, samo zato da lahko pomagajo ubogim in oznanjamo evangelij. Po misijonarjih Bog deluje tudi v tistih najtemnejših, najbolj umazanih in najbolj skritih kotičkih sveta.

Vendar pa se tudi oni večkrat znajdejo v težkih situacijah, ko jih obdajata dvom in strah. Ena takšnih je zagotovo tudi koronavirus, ki je močno prizadel države tretjega sveta. Veliko misijonarjev že več mesecev nestrpno čaka, da se bodo lahko vrnili v misijon, med njimi je tudi sestra Marjeta. Prav tu pa lahko pomagamo tudi mi in molimo za naše misijonarje, da bi znali premagovati ovire in odgovorno opravljati nalogo, ki jim jo je zaupal Bog. Ne pozabimo pa tudi na molitev za vse tiste, ki jih Bog kliče v čudovit misijonski poklic, da bi slišali Njegov klic in nanj odgovorili. Kdo ve, morda sva poklicana prav jaz in ti.

Študentka ŠDAD