Vsako obdobje življenja ima svoj poudarek. V času pandemije smo vsi opazili, kako minljivo in ranljivo je življenje, četudi tega ne bi želeli. Ni potrebno, da se ustavimo samo ob krhkosti življenja, lahko pogledamo en korak naprej. Ni potrebno, da si zatiskamo oči, lahko se ustavimo in razmislimo o nekaterih bistvenih stvareh, ki smo se jim kot družba zadnja leta vztrajno poskusili izogniti. Stvari, ki so popolnoma normalne in naravne, smo tabuizirali in jih odrinili na sam rob družbe, zato je tudi soočanje s trenutno epidemijo za mnoge tako težko. Med slednje spada tudi smrt in z njo povezan proces žalovanja, strah pred našo smrtjo in smrtjo naših bližnjih. Večina ljudi ni navajena preživljati čas s sabo in svojimi bližnjimi, refleksije, poglobitve nekaterih vprašanj in odnosa s presežnim. Težko je, ker so se ljudem »izhodi«, kjer so blažili stiske zaprli. Smrt in poslavljanje je naraven del življenja vsakega izmed nas. Poleg našega rojstva je to edina gotova stvar, ki se bo zgodila v našem življenju. Če je poslavljanje in umiranje tako bistven del našega življenja, zakaj vse to s takšno silo odrivamo stran od nas? Kako to, da je v družbi prisoten občutek, da so starejši ljudje vitalni in pri svojih 80.letih še kolesarijo, planinarijo in so aktivni udeleženci družbe? Kako to, da na reklamah niso prikazani tudi tisti starejši, ki so onemogli ali na kakršen koli drug način potrebni pomoči?

Smrt in staranje drugih nam je strašljiva zato, ker se ob tem neizogibno srečamo tudi s svojo minljivostjo in staranjem. Glede na to, da lahko skoraj vse nadomestimo in popravimo, težko sprejmemo, da nekatere stvari niso v naših rokah. Mnogo ljudi se trenutno srečuje s težkimi občutji, s tesnobo, strahom pred svojo prihodnostjo, prihodnostjo svojih bližnjih. V času, ko gremo kot družba skozi tako drastične spremembe je to popolnoma normalen človeški odziv. Na nas pa je, da se odločimo, kako se bomo s tem soočili. Ali se bomo branili in na ta način še povečali tesnobo ali pa se bomo ustavili in soočili z vprašanji. Slednje bo na koncu prineslo v naše življenje več realnosti in pristnosti. Bi pa opozorila na še en vidik. Za osebe, ki so se na tako stresne situacije takoj prilagodile, brez kakršnegakoli stresa, pomeni, da so navajene na stresne situacije in da jim je okolje negotovosti poznano in domače. To pomeni, da so navajeni živeti v stiski in da so svoje težave uspešno odrivali. Ni pa nujno, da tako ostane. Vsak človek je vreden, da živi v miru, spoštovanju, dostojanstveno in varno.

Ne smemo pozabiti, da smo ljudje kljub vsemu zelo prilagodljivi. Če bi nam nekdo pred 3 meseci povedal, da bomo v izolaciji nekaj časa, bi se temu vsi čudili in večina bi mislila, da tega ne zmore. Sedaj pa smo že nekaj časa v izolaciji, pa se naša življenja kar nekako odvijajo naprej. Če smo se uspeli nagovoriti, smo opazili, kako malo stvari potrebujemo za svoje življenje ter kako bistveni so odnosi in vrednote. Vse nepotrebno je hitro odpadlo. Ljudje, ki delajo z umirajočimi poročajo, da se v zadnjih trenutkih človekovega življenja opazi razlika med posamezniki. Veliko bolj so mirni ljudje, ki so spravljeni s človekom in z Bogom kot tisti, ki niso. Ozadje lahko preslikamo tudi na trenutno situacijo. Ljudje, ki so pred časom epidemije veliko svoje moči in časa usmerjali v materialni svet; notranji svet, medosebni svet in odnos z Bogom pa so zanemarjali, so se znašli v (hudi) eksistencialni stiski. Stres in prilagoditve doživljajo tudi tisti, ki so imeli pristne odnose že prej in osebni odnos s presežnim. So pa njihove stiske manjše in obvladljive predvsem za to, ker imajo v svojem življenju izkušnjo predelovanja težjih osebnih vsebin, pa tudi izkušnjo kvalitetno preživetega časa s sabo.

V času pandemije gremo kot družba skupaj skozi proces žalovanja. Občutek je, da smo del »globalne žalostni in stiske« ter hrepenimo po nečem, kar nam je bilo odvzeto. Kljub temu je dovoljeno, da gre vsak od nas skozi ta proces v svojem tempu. Ste opazili, da se sprehajate skoraj čez identične faze, kot so predstavljene v procesih žalovanja? Nekateri so dlje časa v šoku, se soočajo z burnimi čustvi in to izražajo na različne načine. Od začetnega presenečenja do tega, da težko sprejmejo novo situacijo. Temu sledi zanikanje, ko se veliko ljudi sprašuje in ugotavlja ali je trenutna situacija sploh resnična. Zanikanje ima svoje pasti in dlje časa kot je človek v tej fazi, težje se sooči z realnostjo. Pogajanje pri ljudeh pride v različnih oblikah, največkrat pa ljudje začnejo barantati z Bogom. Predvsem pa to predstavlja obrambni mehanizem, ko težko sprejmemo novo situacijo. Pogajanje smo v Sloveniji začeli skupno kot družba, ko smo videli situacijo v sosednji Italiji, pa smo vseeno upali (kljub temu, da smo neposredni sosedje enega izmed svetovnih žarišč pandemije), da bo situacija pri nas drugačna. Potem se nadaljuje faza jeze, ki je za večino ljudi najbolj varna faza, saj se jim tako ni potrebno soočiti z njihovo notranjostjo, ampak je jeza usmerjena predvsem v zunanje dejavnike. Jezo usmerjajo v stvari, katerih ne morejo obvladati, ne pa tja, kamor lahko sami vplivajo. Krivda in žalost se pri ljudeh trenutno pojavljata skupaj. Ko pride do večjih izgub in je ena izmed težjih stopenj tega procesa, saj se posameznik zave, da določenih stvari (vsaj v bližnji prihodnosti) ne bo več takšnih, kot so bile. Končni cilj vseh nas pa bo sprejetje nove situacije, ki še ne vemo, kakšna bo, a bo sčasoma postala naš vsakdan. Bistveno je, da začnemo razmišljati o prihodnosti in naš pogled ni usmerjen samo v preteklost. Ta del je za večino ljudi tudi v procesu žalovanja najtežji, saj pomeni, da si moramo dovoliti, da nas situacija nekaj nauči in da si dovolimo določene stvari spremeniti in od nekaterih tudi posloviti. Soočanje s procesom žalovanja je težja pot, ima pa bolj rodovito prihodnost. Sedaj je več kot odličen čas, da naravne stvari zopet postanejo naravne.

Kako torej ostati najbolj realen in najbolj miren? Na začetku se je dobro ustaviti za trenutek. Ne pozabite, da v tem niste sami ter da smo se vsi skupaj kot družba znašli v krču. Pomembno je sprejemati okoliščine takšne kot so. Stavki »Kaj pa če…?« so zelo destruktivni in nas z lahkoto odpeljejo stran od realnosti. Naše možgane in telo najhitreje pomirimo, ko delamo največ in najbolje, kar lahko delamo. V tem primeru delamo dovolj, saj delamo vse, kar lahko. To pomeni tudi, da se predvsem ukvarjamo s stvarmi, katere lahko kontroliramo in ne s tistimi, ki so izven našega dosega. Ko delamo stvari, ki jih lahko kontroliramo, dobimo upanje in moč.

Naj nam dana situacija ne vzame upanja, pogleda na prihodnost in veselja. Še vedno obstaja toliko pozitivnih stvari, ki ne bodo nikoli izginile. Vsaka težka preizkušnja nas utrdi, naredi bolj odporne, napolni z znanjem ter nam da moč. Zato sem prepričana, da bomo tudi s to situacijo veliko pridobili, če se bomo le pustili nagovoriti.

Besedilo: Brigita Chuuya

Psihoterapevtka (zakonska in družinska terapevtka stažistka)

doktorska kandidatka