Počitnice, hm? Končno čas, ko se družina »sestavi«, ko se spet privajamo na skupno življenje, saj sicer hitimo vsak na svoj konec s svojimi obveznostmi. Par dni prilagajanja, nato pa končno zaživimo v celoti. Pot do uglašenosti je običajno lažja, če zamenjamo okolje, k uglašenosti močno prispeva raznolikost in lepota Njegovega stvarstva, novih krajev. To ljubezen do potovanja si deliva z ženo in počasi navdušujeva tudi otroka. Žal pa smo z željo, da bi čim več videli in dan čim bolje izkoristili, ponovno v primežu časa.

Seveda pa naše počitnice nikakor niso počitnice od Boga. V največji možni meri ga vzamemo s sabo. Priporočimo se mu za varno pot, se mu zahvaljujemo, da nam daje drug drugega in možnost, da sploh gremo na počitnice, hkrati pa ga prosimo za varstvo in zdravje. Ob siceršnjem pomanjkanju časa in reševanju zgolj najbolj perečih vprašanj pridejo na počitnicah na dan tudi poglobljena vprašanja o veri in življenju. Otroka naju presenetita z raznoraznimi vprašanji, predvsem kadar se odpravimo v vzhodne dežele. Ni jima jasno, zakaj drugi ne verujejo v istega Boga, zakaj so cerkve drugačne, zakaj so ženske zakrite. Ali pa čisto preprosto vprašanje: Zakaj moramo na počitnicah k maši, ali niso vendar počitnice?

Boga pravzaprav ni potrebno vzeti s sabo, saj vsak delček sveta priča o njegovem veličastvu, o njegovi navzočnosti in dobroti. Z njim se lahko tudi v tujih krajih pogovarjamo v svojem, domačem jeziku in On nas razume, povsod nas spremlja eno in isto znamenje – križ.

Ja, komaj čakamo, da spet pobegnemo iz vsakdanjega vrveža, da najdemo notranji mir in ponovno odkrijemo Njega, njegovo veselje, ljubezen, veličino, mir in povezanost.

Saša in Peter Poredoš