Vsak človek se v družbi trudi biti poseben človek, za kakršnega ga je Bog ustvaril, želi biti to, kar je in preko tega uresničevati življenjske cilje. Ob naporih se pojavijo tako vzponi in padci, ki v človeku zbudijo občutek življenja, ki ga ima v sebi. Vsak pa včasih potrebuje oddih oz. čas, ki je posamezniku podarjen za zbližanje s samim sabo, bližnjim ter Bogom. Tak čas najlažje najdemo v počitniškem času.

Menim, da je počitniški čas namenjen ne zgolj lenarjenju in posedanju, temveč izražanju tega, kar rad delaš. Nudi nam mnogo priložnosti za solidarnost, podporo bližnjega, navdih ter obnovitev motivacije za prihodnje leto. Osebno se bom podal na dogodivščino prostovoljstva, s katero imam pozitivne izkušnje že iz preteklosti. Menim, da prostovoljno delo ni le delo kot tako, ampak je izraz solidarnosti ter grajenja odnosa s stvarstvom, posledično pa je rast v veri in ljubezni, ki gradita upanje človeku na poti do večnosti.

„Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil“. (1 Mz 2,1-2)

Simon Jeglič