“Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti.” tako berem, danes, ko odprem knjigo evangelista Luka. Kako žive in resnične so te besede za 14 mladih prostovljcev, s katerimi te dni pripravljam prtljago, predvsem pa svoje srce, ki se usmerja proti afriški celini.

Poslani smo do samih skrajnih mej sveta, ne da bi tam v daljni Afriki koga učili, ampak, da bi se sami postavili v vlogo učenca, si dovolili biti obogateni od ubogih, spoznati, da je smisel življenja v podarjenem času za drugega in ne v nenehni naglici. Učili se bomo ravnovesja med prejemanjem in dajanjem ter spoznavali, da manj, ko imaš, več sebe lahko daš.

In vendar je res potrebno iti tako daleč? Potrebno, kajti tudi dvainsedemdeseteri so se potem vrnili in govorili o izkušnji, ki so jo imeli.

s. Metka Kastelic