V lepih septembrskih dneh (16.–18. 9.), ko sonce v Italiji še prijetno greje, turisti pa so se večinoma že vrnili domov, smo se skupina šestih deklet skupaj s sestro Barbaro, ravnateljico ŠDAD, odpravile na romanje v Padovo. Že samo potovanje z vlakom smo izkoristile za druženje in deljenje poletnih prigod; ob odlični italijanski kulinariki in veliki gostoljubnosti tamkajšnjih sester FMA, ki so nam prijazno nudile dom za te tri dni, pa smo se še bolj razživele.

Čas smo preživljale ob ogledu znamenitosti, pri katerih je vsakič ena od študentk prevzela vlogo vodičke. Zadržale smo se tudi v muzejih umetnosti in arheologije, kjer smo si ob ogledu zgodovinskih in novejših umetnin z lepoto nahranile dušo. Seveda pa romanje v Padovo ne bi bilo romanje, če se ne bi posvečale tudi duhovnosti. Veliko časa smo namenile molitvi, svetim mašam in ogledu cerkva, predvsem pa smo svoje namene prinesle pred dva pomembna svetnika.

Prvi, sv. Anton Padovanski, veliki pridigar in cerkveni učitelj, ki se imenuje po mestu, kjer je deloval zadnja leta življenja, je vsem dobro poznan priprošnjik za izgubljene stvari … pa tudi (preverjeno :)) za bodočega moža, proti vojnim stiskam, neplodnosti, boleznim živine in še marsičemu drugemu. Drugi, sv. Leopold Mandić, je (vsaj na prvi pogled, po službi in času delovanja) povsem drugačen: preprost spovednik majhne rasti, ki je svoje delo vedno opravljal z vsem srcem. Tako sta nam sv. Anton Padovanski in sv. Leopold Mandić čudovit zgled, kako lahko vsak izmed nas na svoj način in s svojimi danostmi roma do nebes, kamor smo tudi me, kot prave romarke upanja, v teh dneh upirale pogled.

Sveti Anton Padovanski in sveti Leopold Mandić – prosita za nas!

Naja Lazič

Foto: arhiv FMA