Svetovni dan mladih – po salezijansko
Pred šestimi dnevi se je tudi za slovenske romarje končal Svetovni dan mladih v Madridu oz. v Lurdu, kjer so se vsi skupaj Bogu po Njegovi Materi zahvalili za prejete milosti na SDM; prosili pa so tudi za moč, da bi ostajali ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri še naprej. K temu je mlade v dneh od 18. do 21.8. spodbujal sam sveti oče. Slednji je med drugim dejal: “Ne zadržujte Kristusa samo zase! Posredujte tudi drugim veselje nad vašo vero! Svet potrebuje pričevanja vaše vere, nedvomno potrebuje Boga.”
Med nadebudnimi romarji je bila skupaj z voditeljema s. Majdo Pangeršič in Markom Košnikom tudi mladina, ki je na različne načine povezana s salezijanci oz. s sestrami HMP. Njihova pot na ta enkratni t.i. festival katoliške vere se je s postankom v salezijanskih hišah od Valencie pa do Barcelone in Madrida razlikovala od drugih; udeleženci so se namreč srečali z vrhovnim predstojnikom celotne salezijanske družine, don pascualom Chavezem, ter z vrhovno materjo sester HMP, s. Yvonne Reungoat. O tem pripoveduje tudi dnevnik romarice Mateje …
Tri stvari so se me v Madridu posebej dotaknile. Prva stvar je bilo srečanje z materjo Yvonne ter Pascualom Chavezom, ki je tudi maševal. Ob njiju me obdajajo neki posebni občutki mirnosti ter hkrati navdušenja. Druga stvar je bila ‘salezijanska fešta’, kjer se nas je zbralo okoli 10 tisoč, ki živimo v tem duhu. Nekaj Slovencev nas je tudi sodelovalo v mednarodnem pevsem zboru in ko smo peli, sem ob pogledu na tisto množico pod odrom res uživala. Poleg tega smo peli res dobre pesmi. Tretja stvar pa je bila vigilija s papežem. S Tadejem in Majo smo dobili posebne karte za sektor tik pod odrom, tako da smo lahko vse doživeli iz prvih vrst v živo in brez enkranov. Zelo mi bo ostalo v spominu to, da smo prišli na prizorišče med prvimi desetimi, se usedli v prve vrste, petkrat preverili, če lahko tam sedimo, in vsi so nam zatrjevali, da lahko, da so ti sedeži namenjeni nam. Vsem bližnjim smo poslali sms-e, da bomo papeža spremljali iz prve vrste. No, potem pa so nas čez tri ure poslali 20 vrst nazaj. Nekaj so se zakalkulirali s sedeži in kljub našemu neodobravanju nismo imeli izbire. Malo smo se potem tolažili in si citirali: “Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi …”
Presenetila me je navdušenost mladih nad papežem. To je res nalezljivo. Ni važno, ali pripeka sonce ali pa je nevihta, mladi smo skakali, peli, vzklikali papežu. Občutke, ki sem jih pri tem doživljala, je težko opisati. To navdušenje je treba enostavno doživeti. Z veseljem pričakujem naslednji SDM v Riu 2013.