Ob branju zgodbe o stvarjenju opazimo nekaj, čemur bi glasbeniki rekli: crescendo. Gre za to, da je Bog ustvarjal vedno bolj dovršena bitja, nazadnje človeka. In čisto na koncu je ustvaril ženo, ki je torej velika Božja mojstrovina. Preden jo je ustvaril, je o njej povedal: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki nu bo primerna.« (1 Mz 2,18)

Natančnejši prevod izvirnika hebrejske besede pomoč se glasi: stati pred njim. Ženska je torej tista, ki stoji pred možem – iz oči v oči, in tu lahko najdemo osnovno identiteto ženske. Ni podrejena moškemu v smislu pomočnice, ki mora opraviti čim več opravil. Pač pa je njena pomoč predvsem v opori, podpori. Mož namreč ob njenem pogledu, ki odseva nekaj Božjega, ovrednoti svoje odločitve, da pravilneje ravna. To pa je izredno veliko in pomembno poslanstvo.

Katekizem pravi takole:

“369 Žena je bila ustvarjena, se pravi od Boga hotena: po eni strani v popolni enakosti možu kot človeška oseba, in po drugi strani v drugačnosti. “Biti žena” je nekaj dobrega in hotenega od Boga: žena ima neizgubljivo dostojanstvo, ki ji prihaja neposredno od Boga, njenega stvarnika (prim. 1 Mz 2,7.22). Žena je “po božji podobi”. V svoji “biti-žena” odseva stvarnikovo modrost in dobroto.”

Z velikim veseljem odkrivajmo in živimo to veliko poslanstvo – biti ženska.

Kristina