Zimski mraz je popuščal, pomlad pa je sestre spominjala na to, da se pogodba na Prulah izteka.

»Bi se lahko dogovorili, da nam podaljšate najem vsaj do konca leta?« je marca s. Alojzija skušala pregovoriti lastnika.

»Ne. Kupite hišo ali pa se do 1. julija izselite.«

Lastnikove besede so zvenele kot kamen. S. Alojzija je vedela, da je škoda besed. Energijo bo raje vložila v poizvedovanje in iskanje nove hiše. A brez uspeha. Hiš je bilo nekaj, le primerne niso bile. Na srečo pa se kristjanu ni potrebno zanašati le na ljudi. In s. Alojzija je vedela, čigave hčerke so ona in njene sosestre. Zato je naredila drug načrt. Zbrala je sestre, dekleta, otroke. Vse, kar leze in gre in je povezano s hčerami Marije Pomočnice.

»Obrnimo se na Marijo,« je rekla, »prosimo in goreče molimo.«

Na duhovit način pripoveduje s. Frančiška, kako je »vsa mobilizirana četa odslej nenehno ponavljala nenavadni vzdihljaj: ‘Marija, priskrbi nam, sirotam, primeren dom.’«

Dekleta, otroci, otročiči … Povsod, kjer je le zadišalo po Mariji, so se spomnili nanjo in ponavljali gorečo prošnjo. Prav tako, kot so fantje goreče molili pod oknom hudo bolnega don Boska, se zaobljubljali in rotili Boga, naj ga pozdravi – tako so ljubljanski otroci in mladi prosili za svoj dom. Mesec maj je bil tako mesec, ki je bil od vseh strani posvečen nebeški materi.

Iz življenjepisa s. Alojzije Domajnko, Pripravljena na pot, avtorice Karmen Jenič (Bled 2015).