Nekaj tednov nazaj smo v veselem pričakovanju ugledali božične luči, ki krasijo Ljubljano. Sneg, ki je pozdravil prestolnico me je zvabil na večerne sprehode, da bi vsaj malo začutila decembrsko vzdušje. Sprehodi mimo okrašenih izložb, popusti, večje količine konzumiranja sladkarij in poslušanje ameriških napevov ni prebudilo božičnega vzdušja v meni.

Trenutna situacija, ko življenje poteka kar se da normalno, čeprav ne, me je pustila v utopičnem stanju in mislih, da smo še vedno nekje sredi novembra. Obveznost na obveznost, seminarske naloge, pisanje diagnostičnih poročil, sestanki in govorilne ure; vse to se je, kot strela iz jasnega, zgrnilo name.

Ob pogledu na urnike sem ugotovila, da bom obljubo po poglobljeni duhovni higieni zadnjega meseca postavila na zadnje mesto. Slednje se je kazalo v upadu motivacije, iskanju smisla, hudem duhu, ki me je spodbujal k primerjanju, ljubosumju in zavisti. Slednje me je ohromilo pri reševanju večjih in manjših križev veselega decembra. Iskala sem možnost duhovne umiritve, poglobitve in usmerjenega pogovora same s sabo in Bogom. Duhovna obnova letošnjega študijskega leta me je prvič spodbudila k spontanemu odprtju Svetega pisma, kjer sem naletela na naslednjo misel:

»Kajti jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: »Ne boj se, jaz ti bom pomagal!«.«(Iz, 41, 13).

Misel, ki mi je bila poslana od Boga, me je streznila in v trenutku pomirila. Spodbudila me je k poglobitvi vase, razmisleku o moji poti, vrednotah, dobrih in slabih dejanjih iztekajočega se leta. Simbolika pisanja stisk in prošenj Bogu, ki se skrivajo v jaslih študentske kapele so v meni spodbudila katarzično očiščenje teže preteklega leta in bila odlična priprava na praznike ter pričakovanje Jezusovega prihoda.

Lažjega diha, vedrega srca in okrepljene vere pogumno in veselo pričakujem njegov prihod. Tebi, bralec, pa želim mirnega duha in veselja, saj prihaja Odrešenik.