13. marec si bomo šolniki zagotovo zapomnili kot dan, ko so se odprla vrata nečemu novemu, česar ni še nihče okusil. Tistega dne sem postala članica na hitro ustanovljene skupine, ki je morala v slabi uri iznajti strateški načrt, kako se bomo lotili izobraževanja na daljavo. Skupaj z nekaterimi sodelavci, ki so kontrolne naloge v slogu Genijev v dolgih hlačah razmnoževali še na ciklostil, smo se na varni razdalji gledali, kot da smo pred nerešljivo nalogo. Pa ne gre za to, da ne bi znali rokovati z digitalnimi napravami ali da ne bi vedeli, kako delujejo spletne učilnice. Gre za to, da si je vsak od nas pred oči priklical tiste učence, ki so že v šoli popolnoma odsotni, in da smo si predstavljali tiste iskrive, življenja polne trenutke v učilnicah, zaradi katerih je snov postala zanimiva, šola lepa, odnosi pa nekaj prijetnega. Sama sem bila nekaj dni pred zaprtjem šol na izobraževanju o tem, kako je digitalna tehnologija sicer dobrodošla, a ne more in ne sme nadomestiti pristnega stika. Skoraj hkrati pa sem pri poročilih poslušala vabila vsem mladim, naj se v prihodnjih dneh z igrišč preselijo na socialna omrežja. Svet se je čez noč postavil na glavo in mi z njim.

Ko smo se odločili, kako bomo delovali (menim, da je bila to najhitreje speljana reorganizacija v 155-letni zgodovini šole), sem sebe in šolske bukve spravila na varno. In začelo se je izobraževanje na daljavo in z njim cel kup drobnih presenečenj ter iskanja poti, kako biti učitelj in ne le brezosebni sestavljavec nalog.

Za lažjo predstavo naj razložim, da na naši osnovni šoli izobraževanje na daljavo poteka tako, da vsak učitelj pripravi naloge, jih pošlje razredniku, ta jih vsak večer zbere, po urniku sestavi v en PDF in pošlje v objavo na spletno stran. Kaj le lahko človek ob taki vrsti šolanja naredi za mladega človeka?

Za začetek se lahko upre skušnjavi, da temu dolgočasnemu PDF-ju ne bi vnesel neke dodane vrednosti. Veste, šest tednov odpirati ene in iste dokumente, na katerih so le strani v učbeniku različne, zna ubiti sleherno voljo. Kako drugače je, če učence nagovoriš, dodaš sličico, karikaturo, karkoli osebnega, ki da učencem vedeti, da so naloge pripravljene prav za njih, da so še vedno 6. a, le razkropljeni po svojih domovih …  

V tej zgodbi nečesa nisem pričakovala, pa bi lahko. In to je, da izobraževanje na daljavo poteka cel ljubi dan. Ne vem, kaj sem razmišljala, ko sem 13. marca odšla iz šole s polno vrečo knjig, ki jih bom zdaj, ko bom imela židan čas, lahko prebirala na balkonu. Ja, prvi dan smo res poudarili, da smo na razpolago učencem tam do 13. ure. A sporočila so prihajala ob vseh mogočih urah in pravzaprav so vse moje elektronske naprave nenehno piskale. In kdo ne bi odgovoril romskemu učencu, ki sredi počitnic pošlje sliko svojih rešenih nalog v delovnem zvezku? Ali pa učenki, ki se še uči slovenski jezik in ob desetih zvečer napiše, da ona »učila, kar ti povedala, da treba«?

V tem času se je vse začelo in končalo pri oblikovanju sporočil. Preko njih so se videle socialne in intelektualne razlike. Lahko si izbral formalno pot in se z učenci pogovarjal kot s strankami. Lahko si bil še vedno učitelj, pa si v sporočilo vdahnil življenje, humor, odnos, hkrati pa ga še naučil, kako se piše e-sporočila. Delati z mladimi pomeni tudi (ali pa predvsem) vztrajati, se boriti, brcniti in motivirati samega sebe. To se je v teh dneh še bolj pokazalo. Prvi teden smo učitelji delali na krilih evforije. Razveselili smo se vsakega sporočila in se hvalili drug drugemu, s kom vse smo navezali stik. Potem pa je število sporočil raslo, popravljanje poslikanih zvezkov, ki je po računalniku mnogo težje kot sicer, se je kopičilo, in motivacija, grajena na pesku, se je sesula. Ko se konča delo na krilih evforije, se začne delo na podlagi odločitve. Ali pa ljubezni, če konkretno poimenujem to gonilno silo, ki vrti svet in šolo še posebej.

Še nekaj me je presenetilo v tem času. Opažanje, da so nekateri uspešni, ustvarjalni, marljivi učenci, ki so bili vodilna sila v razredu – preprosto poniknili. In če to ni bilo najbolj prijetno presenečenje, je bilo lepše tisto, ko sem ugotovila, da so na površje priplavali nekateri manj vidni, ne tako zelo uspešni … skratka tisti, za katere sem včasih kar pozabila, da v razredu sploh obstajajo. Izobraževanje na daljavo je bitka eden na eden. Tisti uspešni učenci, ki so svoj uspeh gradili na neki pohvali, občutku pomembnosti, občutku, da so zvezde … so odšli … in manj opazni učenci so zdaj, ko jih ni nihče z nikomer primerjal, pa četudi nehote, zacveteli. In smo pri kliku z miško. Komur je res mar (in menim, da večini učiteljev je), stori vse, da ta prve potegne nekako na plano, ta druge pa tam obdrži. In če ne gre drugače, opravimo govorilne ure na daljavo. Starši, ki nas tolikokrat nadomestijo pri domači razlagi šolske snovi, so naša podaljšana roka. Sploh pri mlajših učencih so bili prisotni v tistem e-sporočilu, ki ga je otrok prvič z njihovo pomočjo poslal svoji učiteljici.

V teh vrsticah sem se osredotočila na dobro, ki ga lahko potegnemo iz izobraževanja na daljavo. Vse, kar so nekateri učitelji v medijih izpostavili, še vedno drži. O nevidnih učencih. O tistih, ki ne znajo z računalniki. O tistih, katerih starši so bili v službah. O Romih in priseljencih in tistih, ki jim gre res, res, res težko. O nesmiselnosti ocenjevanja na daljavo. O pomanjkanju socialnih stikov. Žal tudi o tem, da je šola za nekaj posameznikov varnejši pristan kot družina.

Pa vendar.

Če potegnem črto – veliko dobrega je prinesel ta nesrečni virus. Veliko ustvarjalnosti je sprožil. Veliko novih poti smo našli, ki jih prej nismo poznali. Preko raznih videokonferenc smo odprli vrata svojih domov. Čeprav pravijo, da je digitalna komunikacija brezosebna, sem se včasih počutila v odnosu do učencev še kako pristno. V razredu težko nagovoriš vsak dan vsakega posebej. V e-sporočilu pa počneš prav to. Prav njega, Janezka, vprašaš, kako je in kako mu gre in mu odgovoriš na vprašanja, ki jih morda v razredu ne bi zastavil. V vseh letih službe mi ni še nikoli nihče od učencev zaželel blagoslovljene velikonočne praznike. Zdaj je voščilo s prav temi besedami prišlo po e-pošti. Nekateri smo pač take vrste, da raje napišemo, kot izgovorimo. In tudi med učenci je takih kar nekaj. Zdaj je prišel njihov čas, da lahko to storijo; da so prijazni do učiteljev, ne da bi tvegali svoj sloves med sošolci. 

En sam klik z miško, a vanj lahko vneseš toliko ljubezni, skrbi in tudi veselja. Pri učencih, starših in tudi učiteljih. En sam klik, ki na eni in na drugi strani krepi občutek varnosti, sodelovanja ter povezanosti. Občutek, da si v tem čudnem času kljub vsemu dajemo veliko. Da kljub vsemu smo, pa čeprav na daljavo. Le en klik z miško stran.

Karmen Jenič