Proti kmetiji sta se napotila mamica in njen malček. Ta se je po nekaj metrih ustavil in pokazal na psa. Čez nekaj metrov pa se je sklonil in občudoval cvetlico. Nikamor se mu ni mudilo. Nič ni vedel o maminih načrtih za popoldne. Mama si je vzela čas in skupaj z njim občudovala pomladanski cvet, nato pa nežno usmerila otroka nazaj na pot.

V postnem času premišljujemo velike skrivnosti trpljenja, smrti in vstajenja. Prej ali slej se naše misli zaustavijo tudi ob naši zadnji uri, smrti in večnosti. Ker se večnost začne že z našim rojstvom, je sploh v postu primerno prevetriti, kako uspemo izkoristiti ta čas večnosti, ki ga preživljamo na Zemlji.

Za našo družbo je značilno »pomanjkanje« časa oziroma hitenje. Že majhni otroci pogosto slišijo: »Pohiti, mudi se v vrtec!« »Zamudila boš šolo!« »Hitreje stopi, nimamo cel dan časa.« »Joj, kako tale voznik počasi vozi!« Ipd. Mudi se tudi najstnikom in pozneje študentom. Sploh nimajo časa! Toliko opravkov imamo, toliko za postoriti, za počistiti, (da ne omenjamo vsega, kar nam krade čas) da včasih zmanjka časa tudi za najvažnejše – naše zveličanje: za dobra dela, za molitev … Sveto pismo nas vabi, naj ne skušamo rešiti življenja, ker ga bomo izgubili. Kdor pa bo svoje življenje izgubil zaradi Jezusa in evangelija, ga bo rešil (prim. Mr 8,35). Preštevilni opravki nam morda dajejo občutek, da bomo s tem rešili svoje življenje. Toda, ali je res tako?

Matjaž Černivec pravi takole: »Nimamo časa. Imamo hišo, avto, računalnik, stanovanje … Vse te stvari zahtevajo čas, že njihovo vzdrževanje /…/ Zelo težko si utrgamo čas, ki pa je ključen za našo osebno rast in za rast skupnosti.« (Božje okolje, št 1/2024, str. 35)

Ne pozabimo torej na najvažnejše v življenju. Vzemimo tudi nenačrtovano srečanje z znancem kot dar, ko si lahko vzamem nekaj trenutkov za klepet. Vzemimo si dovolj časa za iskreno dnevno molitev. Kdaj pa kdaj pa si lahko dovolimo, da stopimo v otroškem tempu do svojega stanovanja, občudujemo stvarstvo ali s počasnim korakom pospremimo starejšega človeka domov. In tega ne imejmo za zapravljen čas.

Foto: K. T.