Letošnja duhovna obnova pred praznikom velike noči je razgrnila razlago štirih besed, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji: Vzel, blagoslovi, razlomil, dal.

Tako kot je Jezus vzel kruh v svoje roke, tako je tudi nas Nekdo vzel za svoje, nas izbral. Smo Božji izbranci. »Že veliko prej, preden sem se rodil in postal del tega časa, sem obstajal v Božjem srcu.  Oči Ljubezni so me videle kot  nekaj dragocenega, kot nekaj neskončno lepega, kot nekaj večno vrednega,« piše Nouven. Videle so me in občudovale. Zato se moramo tako pogosto spomniti, da nam naše dragocenosti ali vrednosti v resnici ne določajo ne starši ne prijatelji ne kdo drug, ki ga srečamo v času tako kratkega bivanja na svetu, pač pa »Tisti, ki nas je izbral z večno ljubeznijo, z ljubeznijo, ki je obstajala že vso večnost in bo še naprej obstajala vso večnost«. (Nouven, Živeti kotljubljeni)

Jezus je blagoslovil kruh. A tudi mi smo blagoslovljeni. Beseda blagoslov pomeni govoriti dobro o nekom. Lepo je, ko vemo, da o nas dobro govorijo. Kadar otrok sliši, da starši dobro govorijo o njem, mu je ob tem prijetno. Pa tudi v mladostni dobi ni veliko drugače in radi slišimo dobro besedo s strani drugih. Blagoslov je več kot potrditev nekoga. Če nekoga blagoslovimo, rečemo DA njegovi ljubljenosti in jo potrdimo.

Pri besedi razlomil, se je razlaga dotaknila trpljenja. Življenje namreč ni miren in sproščen sprehod do nebes. Prinaša tudi strahove, nezadovoljstva s službo ali z dežurno za čiščenje, prinaša takšne in drugačne ločitve, obup zaradi preveč obveznosti ipd. Trpljenje nam ne diši, a kot izbrani in blagoslovljeni moremo sprejeti tudi razlomljenost. Naša razlomljenost je potrebna, da nas pripelje do globokega (ne hipnega) občutja sreče, varnosti, zavetja, ljubljenosti. Zato ni treba, da nam trpljenje onemogoča srečo in mir. Postati more sredstvo za doseganje točno tega.

Dal: tudi mi smo povabljeni, da bi se dali drugim. Da jim podarimo, kar moremo: nasmeh, besedo, čas … Obdarjeni smo bili z mnogimi talenti, poleg tega pa imamo tudi mnoge darove, ki bogatijo ljudi okrog nas: globoka umirjenost, čuteča pozornost, veselje nad življenjem … Presenetljiva je misel, da se lahko darujemo tudi v smrti, ne le v življenju. Kadar je naša smrt spokojna, je to pravi dar za druge, saj jih napolni s tolažbo. Zato je tako pomembno, da se na srečno smrt – naš zadnji dar – tudi zavestno pripravljamo in sproti gladimo razne spore.

Naj nam te štiri besede, ki jih tako pogosto slišimo pri svetih mašah, pomahajo dobro živeti svoje življenje.

Kristina