Letos se praznika binkošti in Marije Pomočnice držita tako rekoč za roko. Kakor da bi nas koledar hotel spomniti, kako zelo sta povezana Marija in Sveti Duh. Kakšno mesto imata v življenju mladega dekleta, pa si lahko preberete v zanimivem in nagovarjajočem pričevanju Eme Kregar.

Včasih, no, vedno pogosteje se ustavim, zaprem oči in si ponavljam: »Pridi Sveti Duh. Pridi Sveti Duh. Pridi Sveti Duh. Pridi Sveti Duh. Pridi Sveti Duh …« In pride! Navadno ne tako, kot sem mislila, da bo prišel in tudi ne spremeni tega, kar sem mislila, da mora spremeniti.  Ampak pride, vedno pride in stvari postavi na svoje mesto. Zato bi vam danes rada položila na srce, da niste sami, On je vedno z vami.

In kje imam dokaze, da Sveti Duh lahko naredi še tako neverjetne stvari? V meni je Duh, isti Duh, ki je na Velikonočno jutro obudil (!) Jezusa od smrti. V meni je isti Duh, ki je v Marijo položil novo življenje, človeško življenje, Božjega sina. V meni je isti Duh, ki je bil prisoten pri stvarjenju sveta. In v meni je isti Duh, ki je do takrat prestrašene apostole tako zelo opogumil, da se od binkoštnega dne dalje niso bali izgubiti svojega življenja zaradi oznanjevanja Jezusovega evangelija.

Iz teh primerov je razvidno, da Sveti Duh dela dobesedno nemogoče stvari. A le, če ga vabiš v življenje, mu pustiš odprto pot in ga poslušaš (ampak zares poslušaš). Takrat Sveti Duh dobesedno pride v tvoje življenje kot siloviti vihar, kot ogenj, ki ne ugasne, kot govorec in poslušalec, ki ti da moč, da lahko s komerkoli stopiš v dialog. Iz nemogočega naredi mogoče.

Predstavila vam bom primer delovanja Svetega Duha iz mojega življenja. Imam prijateljico, s katero so se nama začeli krhati odnosi. Preko druženja z njo sem spoznavala, kako zelo je oddaljena od Boga in kako ji ljubosumje prepričuje dobre odnose z nami, da je žalostna in osamljena kljub veliko dobrim prijateljem. Začeli sva se oddaljevati, vedno manj sva se pogovarjali. In sem obupala. Čisto sem obupala nad njo. Nisem več vedela, kaj naj poskusim, kaj naj naredim, kaj naj rečem, kajti vse kar sem poskusila je butnilo v trdo steno. Nekaj dni po tem, ko sem obupala, sva se kot edina soprana skupaj znašli na pevskem zboru. To se ni zgodilo še nikoli. Bilo mi je neprijetno, saj nisem vedela, kaj naj ji rečem, kako naj se pogovarjam z njo. Pa je sama podala idejo, da po pevskih skupaj pojdeva na kostanj, ker ve, da ga obe obožujeva. In sva šli. Začeli sva klepetati, odprla se mi je in jaz sem se njej. Tako iskrenega pogovora še nisva imeli. Zaupala sem ji svojo najbolj globoko versko izkušnjo in na njenem obrazu sem prvič videla, da se je nekaj premaknilo. In ne samo na njenem obrazu, tudi v njenem srcu se je nekaj premaknilo. In v tistem trenutku sem spoznala, da ni bilo naključje, da sva se sami znašli na pevskih, da je ravno obdobje kostanja, da je sama predlagala, da ga greva jest, da je bila pri volji za klepet, da sem nekaj dni nazaj imela vsega dovolj in v molitvi zanjo Bogu preprosto rekla: »Zdaj imam pa tega dovolj, tebi prepuščam najin odnos, ti uredi po svoje.« Nimam druge razlage, kot da je imel vmes prste Sveti Duh. Prijateljica mi je tudi povedala, da se je zadnji mesec zelo dobro počutila, da je bila zelo vesela, radostna, da je prepevala verske pesmi po šoli. Jaz sem v tem času posebej zanjo veliko molila. A tega ji nisem povedala.

Velikokrat mislim, da je vse v moji moči, da spremenim, da premaknem, da zmehčam, da vnamem. Pa ni. Ta primer me je naučil, da takoj ko trčim v problem, zaupam to Svetemu Duhu, da skupaj rešiva težave. On je srce in možgani, jaz pa sem roke in noge, njegova pomoč. In deluje. In kdo naj mi bo v tem zaupanju največji zgled? Kdo drug kot Marija, ki je dobesedno vse svoje težave reševala z Njim. Zato ji pravimo Pomočnica. Ker je največja, najbolj zvesta Božja pomočnica, ki vsak trenutek posluša Božjega Duha in mu pusti prosto pot, ona pa je pri njegovem neverjetnem delu le pomočnica. Zato mi je Marija največji zgled vzgojiteljice, mame, žene, dekleta in Božje pomočnice. Kajti že od začetka je vedela, da brez Svetega Duha ne more nič, in s tem zavedanjem živela najbolj polno življenje.

Zato pogumno, Sveti Duh je v nas in samo čaka, da razpremo roke in mu pustimo, da nas nauči leteti. Pa ne leteti v zraku, ampak v Ljubezni.