Še ne dolgo nazaj sem si za seminarsko nalogo pri predmetu Obča psihologija izbrala temo perfekcionizem. Ko sem se bolj poglobila v to tematiko, sem ugotovila, da je perfekcionizem precej aktualna tema. Zato sem se odločila, da z vami podelim razmišljanje o perfekcionizmu.

V današnjem času smo ljudje vse bolj podvrženi perfekcionizmu. Pomembno vlogo imajo pri tem družabna omrežja, ki nam »promovirajo« idealno življenje. V perfekcionistični naravnanosti se nemalokrat primerjamo z drugimi in strmimo k idealom, ki smo si jih zastavili. Želimo imeti idealno postavo, popolnega partnerja, idealno kariero in tako dalje. Tako postajamo vse bolj zaposleni z lastnimi mislimi in se oddaljujemo od Boga.

Razlog, zakaj vam danes vse to pripovedujem pa je tudi ta, da sem se v perfekcionizmu znašla tudi sama. Vse sem želela narediti 100%, popolno. Vsaka najmanjša napaka me je vznemirila. Rada sem se primerjala z drugimi in želela biti najboljša. V šoli sem želela imeti same petke, pri športu sem želela vedno zmagati, tudi glede svoje postave sem bila zelo kritična. Preveč sem bila osredotočena sama nase in v lastnem perfekcionizmu nisem prenesla niti najmanjše pomanjkljivosti oziroma napake. Rezultat mojega perfekcionizma je bil, da sem postajala vse bolj nesrečna in nezadovoljna sama s seboj, saj po svojih merilih nikoli nisem bila dovolj popolna.

V perfekcionizmu je tudi neke vrste napuh, ki je eden največjih sovražnikov notranjega miru. Rekla sem si, da tako ne gre več naprej, zato sem iskala načine, kako se rešiti perfekcionizma. Ugotovila sem, da če želimo premagati perfekcionizem in najti notranji mir, moramo biti ponižni. To pomeni, da prepoznamo svojo šibkost in jo sprejmemo. To pa ni vedno lahko. Vsi bi namreč želeli biti popolni, torej najmočnejši, najbolj pametni in najlepši. Težko nam je priznati, da smo majhni in da včasih pademo. Navsezadnje smo le ljudje in ni nam treba od sebe zahtevati absolutne popolnosti. Tudi Bog je ne zahteva. Edino popolnost, ki jo Bog pričakuje, je popolnost ljubezni, to da se pustimo ljubiti, da odgovorimo na ljubezen.

Za konec pa še to: Najpopolnejše ni vedno najpopolnejše po naših merilih. Najpopolnejše je vedno tisto, kar nas najbolj vodi v ljubezen in včasih bolj ljubimo v majhnosti in krhkosti kot uspehu in napuhu. Nekakšna popolnost, uspeh, človeška moč lahko otrdi naše srce, saj nas vodi v zaničevanje drugih in lastno nadutost. Ponižnost, to da sprejmemo svoje meje, pa nam pomaga, da drugih ne sodimo.

Ni druge popolnosti kot ljubezen!

študentka ŠDAD