»Upaj v Gospoda, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda.« Ps 27, 14

Vrstica iz psalma 27 nas opominja, da je zaupanje v Gospoda vir moči in poguma. To nam potrjuje tudi pričevanje Helene Rozman, žene in mame petih otrok, ki je dvakrat preživela raka. O svoji bolezni in še o mnogo čem je študentkam ŠDAD spregovorila v torek, 12.11.2024.

Večer Heleninega pričevanja ni izgledal kot učna ura, ki jih je naša gostja kot profesorica slovenščine vajena, ampak lahko rečemo, da je bil bolj podoben sproščenemu pogovoru med odraslo gospo in mladenkami.

Nekatere smo že od prej vedele za Helenino preizkušnjo raka, ampak lahko potrdim, da se te drugače dotakne, ko slišiš to neposredno iz pričevalčevih ust. Helena je bila z nami zelo iskrena in odprta. Njeno pripovedovanje so dopolnjevale fotografije in citati iz Svetega pisma.

Helena je poudarila, da to ni pričevanje o njeni moči, ampak o upanju in vztrajnosti, tudi ko se to zdi nemogoče. Upanje je prejemala iz Božje besede, ki jo je v različnih trenutkih različno navdihovala. Omenila je, da si ne zna več predstavljati dneva brez Svetega pisma, in tudi vse nas spodbudila k rednemu vsakodnevnemu branju.

Govora je bilo tudi o ženski lepoti, ki jo kot rakava bolnica sedaj drugače dojema. Sama je namreč zaradi kemoterapije izgubila poleg vseh las tudi obrvi in trepalnice. Poleg tega pa je imela ves čas slab imunski sistem. Vsaka zase ve, koliko prispevajo lasje k njeni lepoti in kako ji je to pomembno, zato nas je Helena opomnila, koliko globlja in neizmerna je Božja ljubezen do nas. Te si ne moremo pridobiti z dejanji ali z izgledom, dana nam je kot milost.

Poleg Božje besede so Heleni v preizkušnjah veliko oporo nudili njeni najbližji in prijatelji. Poudarila je, da je v teh trenutkih resnično spoznala, da Cerkev ni zgolj institucija, ampak velika družina.

Za njeno družino so bile preizkušnje seveda težke, ampak tudi prostor, kjer je Bog globlje deloval med njimi. Helena je dodala, da sta z možem kljub težkim trenutkom uspela najti prostor za humor in veselje. Poleg obeh rakov je Helena spregovorila tudi o svoji želji, da bi po prvem raku lahko imela še kakšnega otroka, in res je zanosila. Šesta nosečnost se je zaključila s spontanim splavom, kar je predstavljalo ponovno preizkušnjo. Gostja je povedala, da se nikoli ni počutila tako šibke in tako na dnu kot v teh trenutkih. Za tem pa je dodala: »Naš razum je premajhen, da bi lahko dojel Njegove načrte in razumel, zakaj določene stvari dopusti, ampak verjamem, da Gospod vse obrne v dobro. Mi lahko samo prosimo in ostajamo zvesti. Zvesti v preizkušnjah, čakanju, trpljenju in veselju.«

Študentke smo jo imele možnost  tudi povprašati o njenih odločitvah, ljubih svetnikih in pogledu na čistost. Hvaležne smo ji za iskrene odgovore in da si je vzela čas ter večer preživela z nami.

Meta Sedminek

Foto: arhiv ŠDAD