Obraz meseca: Mija Golob

04.02.2011 

Tokratna intervjuvanka je prijazna Dolenjka Mija Golob, ki odraža poetičnost pokrajine, od koder prihaja. Njen čut za lepo in dobro je prišel do izraza prav v najinem pogovoru o slovenski kulturi, ki je ob bližajočem se Prešernovem prazniku še toliko bolj aktualna. Kaj meni o le-tej ter o Slovencih na splošno, pa si preberite v nadaljevanju.


Mija, kdo sploh si?

Sem Mija Golob, italijansko »colomba«, latinsko pa »columbus«. Prihajam iz župnije Brusnice pri Novem mestu. Imam še starejšega brata, čeprav bi si želela večjo družino. Študiram pa latinščino in zgodovino. Moji hobiji so: klavir in prečna flavta, ki se jo začenjam učiti, občasno delo hostese v Drami ter ustvarjalne delavnice, npr. izdelava nakita iz različnih materialov.

 

Na kaj pomisliš ob kratici ŠDAD?

Sprejetost, domačnost, toplo ognjišče; sladka presenečenja, ki nam jih sestre puščate v kuhinji (smeh).

 

V čem vidiš prednosti ŠDAD kot katoliškega doma?

Prednosti so velike. Za razliko od ostalih domov se nekdo v domu briga zate, te pozna. Pravzaprav se med sabo poznamo vse in med nami veje družinski duh. Poleg tega ste tu ve, sestre, ki nam marsikdaj poveste kaj modrega, tako vzgojno navzočnost pa potrebujemo. Sprejemate nas take, kakršne smo, in izhajate iz nas, mladih.

 

Ali kakšno stvar v domu pogrešaš?

Gabrielo (slovaško študentko na izmenjavi, ki se je ravnokar vrnila v domovino). V bližini bi lahko bila še kakšna trgovina z živili.

 

Zaključuješ študij zgodovine in latinščine. V čem sedaj še posebej ceniš latinsko kulturo in v čem slovensko? Obstaja kakšna vzporednica?

Po prevajanju latinske metrike, ki je precej zahtevna, še bolj cenim našega pesnika Prešerna. Obe kulturi imata visoko razvito poezijo, tudi zaradi velikanov, kot je France Prešeren – in to na majhnem etničnem ozemlju. Tudi danes premoremo velike umetnike in glasbenike, kot npr. svetovno znano flavtistko Ireno Grafenauer in klarinetista Mateta Bekavca.

Kar se pa slovenskega in latinskega karakterja tiče: Stari Rimljani so bili zelo ponosni, da so bili rimski državljani, tako da so ostale narode imeli za barbare. Poleg tega so znali ceniti prosti čas in so vanj veliko vlagali, kar nam, Slovencem manjka. Že sami latinski besedi povesta veliko: »Negotium« pomeni opravilo, »otium« pa prosti čas, ki mu prav predpona »nec-» spremeni pomen in izraža to, kar je nasprotje od »otium«. Tako ne more biti v prostem času prisotno še neko opravilo.

Tudi Slovenci smo skozi zgodovino pokazali določen ponos, še posebej v preizkušnjah. Takrat smo stopili skupaj. V zvezi z narodnim ponosom bi še dodala, da bi se Slovenci lahko bolj ponašali z naravnimi lepotami, z občutkom za čistočo ter z gostoljubjem.

 

Česa pa se po tvojem mnenju, t. j. mnenju zgodovinarke, lahko naučimo iz svetovne, narodne, družinske in osebne zgodovine?

V osebni bolje spoznaš samega sebe, zaradi tega pa se lahko tudi sprejmeš. In šele ko sprejmeš sebe, lahko sprejmeš tudi drugega.

Na svetovni ravni pa bi zatrdila, da je neko ponavljanje v zgodovini vedno navzoče. Vedno gre za neko stremenje po neodkritem, po neznanem, po čim več. Kot da bi bilo to neznano nek cilj. To smo mi, človeštvo, ki si želi uresničiti visoke cilje.

 

In kakšen moto imaš ti za uresničevanje visokih življenjskih ciljev?

»Quod linguas calles, tot homines vales.« (Kolikor jezikov govoriš, toliko ljudi veljaš.)

Jezik je most do človeka. Ni nujno, da je to le jezik določenega naroda oz. skupine, ampak gre tudi za jezik prijateljstva, sočustvovanja, zaupanja …

 

Pogovarjala se je sBP


Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon